Z vami danes ponovno delimo objavo o “Dnevu spomina na fojbe in izgon”, ki je v luči otvoritve Evropske prestolnice kulture (EPK) v obeh Goricah še posebno relevantnen.
V četrtek, 10. februarja, so v Italiji ponovno obeleževali t.i. Dan spomina na fojbe in izgon. Gre za praznik, s katerim naj bi se poklonili italijanskim žrtvam jugoslovanskega povojnega nasilja. Četudi se praznik navzven predstavlja kot predvsem pieteten, je njegovo bistvo povsem drugačno.
Praznik je podlaga za reinterpretacijo zgodovine z namenom enačenja vseh žrtev, češ “obe strani sta enako slabi”. Gre za nevaren diskurz, ki fašizem enači z odporom proti njemu, kar onemogoča tudi današnje razumevanje in kritiko porasta skrajno desnih, anti-delavskih in nacionalističnih politik. Problematično je tudi, da te retorike ne širi zgolj italijanska desnica, ampak tudi politični center in del levice, ki ali nočeta ali si ne upata reči bobu bob. S tem zgolj pljuvata v lastno skledo, saj upravičevanje in normalizacija fašizma (ali popolna pozaba na njegove strahote) na dolgi rok prinašata zgolj nadaljnji vzpon že tako vse močnejše desnice.
Ob tej priložnosti povzemamo nekaj vrstic enega redkih prispevkov iz italijanskih medijev, ki je do vsebine praznika kritičen. Gre za članek italijanskega zgodovinarja Davida Conteja “Pismo bivšim Jugoslovanom: Italijanski dan spomina je namenjen pozabi” (https://tinyurl.com/2p87mdke).
Vemo, da je 10. februar datum zgodovinskega pomena zaradi podpisa Pariškega miru leta 1947 [v katerem se je Italija, kot poraženka vojne, morala odreči delu okupiranega ozemlja] in ne zaradi fojb. Se pa o slednjih na ta dan govori bistveno več. Gre torej za še enega od načinov za reinterpretacijo italijanske zgodovine. Ta se dogaja že več let, višek letošnjih napačnih interpretacij pa predstavlja okrožnica italijanskega Ministrstva za izobraževanje, ki fojbe primerja kar s holokavstom.
Ob Dnevu spomina namenoma pozabljamo na:
▪120 let zaporne kazni, ki jo je leta 1919 tržaško sodišče izreklo 50 stavkajočim železničarjem (tako italijanom, kot jugoslovanom) zaradi “proti-italijanstva in filo-slavizma”;
▪13. julij 1920, ko so fašisti požgali Narodni dom v Trstu;
▪nasilno poitaljančevanje “manjvredne in barbarske rase”, kot je Slovane označil Mussolini;
▪36.000 žrtev italijanske okupacije na območju Ljubljane in bodečo žico, ki je to območje obdajala;
▪tisoče žensk, moških in otrok, ki so bili poslani v italijanska koncetracijska taborišča;
▪nenazadnje pozabljamo na partizanski odpor proti fašizmu, ki je potekal na obeh straneh – tako s strani jugoslovanskih, kot tudi italijanskih partizanov.
***
Prav ta boj naj bo v zgled za bodoče generacije. Zgodovina se namreč ponavlja in zdi se, da ponovno živimo v časih, ko kriza kapitalizma na plano spet prinaša nacionalizem in fašizem. V želji po ohranitvi in utrditvi gospostva kapitala ter v strahu pred izgubo lastnih političnih privilegijev, vladajoči razredi prehajajo na (kripto)fašistične politične pozicije. Pozicije, katerih praksa je v 20. stoletju ravno na tem območju vodila v zgoraj opisane dogodke. Proti takšnim politikam se lahko zoperstavimo zgolj tako, da gradimo medsebojno solidarnost in internacionalni odpor!
(Slika objave: gre za fotografijo, ki se je v italijanski javnosti že večkrat napačno interpretirala, v smislu, da prikazuje jugoslovanske vojake, ki streljajo na Italijane. Dejansko pa je bila situacija obratna.)
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega