NOVINARSKI PRESTOPI V POLITIKO = PREMIKI V LEVOLIBERALNEM ESTABLISHMENTU

Pred dobrim tednom je prestop novinarke Vesne Vuković v Golobovo stranko sprožil številne razprave in premišljevanja o prehajanju novinarjev v politiko, novinarski etiki in o novinarstvu samem. Vsa razglabljanja so se vrtela okoli istega vprašanja: je prav, da se novinarstvo prepleta s politiko? No, vprašanje je v resnici napačno: kdo pa si je sploh domišljal, da nista prepletena?

Novinarji sami sebe pogosto razumejo, v skladu s klasičnim liberalnim pogledom na svet, kot pse čuvaje demokracije (in demokratičnih vrednot), ki vedno gledajo pod prste oblasti in jo – če je treba – tudi obgrizejo. Skratka, da so objektivni opazovalci (parlamentarne) politike ter služijo samo in izključno interesom javnosti. To je seveda ideologija, ki prekriva dejanske odnose moči v modernih kapitalističnih družbah.

Novinarji in politiki so dejansko prepleteni na več ravneh:

1. Strukturno. Politiki so za novinarje nujen vir. Če novinarji želijo dobiti izjave in informacije, morajo negovati določen odnos s politiki. Tudi ti morajo z novinarji ohranjati odnos, saj želijo biti čim več prisotni v medijih, prikazani na čim bolj pozitiven način.

2. Personalno. Politiki in novinarji pogosto prihajajo iz podobnih družbenih okolij. Se npr. šolajo na istih šolah, zaradi poklicnih obveznosti preživljajo precej časa drug z drugim, marsikateri se srečujejo tudi pri prostočasnih aktivnostih. V majhnih okoljih so zelo pogosto tudi družinske in sorodstvene povezave. V sociološkim besednjaku bi rekli, da imajo oboji močan in prepleten socialni kapital.

3. Idejno oz. ideološko. Tako novinarstvo kot parlamentarna demokracija sta instituciji moderne (buržoarne) družbe, zato sta ovita v skupno meglico liberalnih nazorov. Rečeno drugače: akterji teh instituciji svojo vlogo oblikujejo na podlagi podobnih predpostavk. Hkrati je večina novinarjev in politikov izšolana na istih fakultetah, dobiva informacije iz podobnih virov (literatura, tuji mediji, …), zato prisega na sorodne vrednote, ki se sicer v detajlih razlikujejo, a ostajajo v skupnem liberalnodemokratskem okviru.

V vsaki konkretni situaciji ima prepletenost seveda kompleksno podobo, ki se v različnih državah oz. okoljih oblikuje različno. Pri nas lahko ugotovimo, da je povezanost zelo močna.

“Neodvisno” novinarstvo je skupaj s predstavniki ▪ civilne družbe oz. nevladniki, ▪ kulturno elito ter ▪ visokošolskimi profesorji eden od temeljev ◾ levoliberalnega bloka oz. liberalnega establishmenta.

V političnem prostoru ta liberalni establishment predstavljajo sredinske in levo-sredinske stranke: nekoč LDS, kasneje njeni nasledniki (zdaj z Golobom na čelu), Socialdemokrati, priključila se je še Levica.

Levoliberalni blok se je oblikoval že v 80. letih, kot eden od dveh protisocialističnih taborov. Blok nazorsko ni povsem homogen, politično pa je bil od razpada LDS do Golobove zmage v precejšnji krizi. Ideja, ki najbolj povezuje levoliberalni blok je antijanšizem. Pridevnik “levi” liberalizem je pomemben, saj je ta tabor malce kritičen do kapitalizma, naklonjen nekaterim zgodovinskim dosežkom delovnega ljudstva (NOB) in sanjari o nekakšnemu socialnemu kompromisu med delom & kapitalom, a le takšnemu, ki gospostvo slednjega ohranja nedotaknjeno.

Ta blok je v Sloveniji namreč ključen za vzdrževanje hegemonije kapitala, pri čemer se občasno izmenja s konkurenčnim taborom. Slednji temelji na nacionalistično-konservativni ideologiji, pooseblja pa ga seveda Janez Janša.

Desničarski novinarji oz. pisci iz konservativnega tabora, ki so večinoma povezani s SDS – nekateri pa tudi z NSi – se redkeje preizkušajo kot politični funkcionarji. So pa bolj odkrito v službi svojih političnih botrov, zato so s strani “mainstream” novinarstva zasmehovani in osovraženi, ker štrlijo iz njihove ideološke predstave o objektivnosti in neodvisnosti novinarjev.

Nedavni prestopi novinarjev v Stranko gibanje svoboda oz. pod okrilje vlade niso nov pojav. Spomnimo se npr. Ljerke Bizilj, Tanje Fajon, Irene Joveve, Darijana Koširja (ki se je iz vladne službe vrnil na Dnevnik) in številnih drugih primerov. Nenazadnje sta tudi v kabinet ministrice za kulturo obogatila dva “neodvisna” novinarja.

Z zapisanim lahko pojasnimo protislovje, ki je v preteklih dveh tednih porodilo toliko novinarske (samo)refleksije: zakaj je prehajanje med “neodvisnim” novinarstvom in politiko tako enostavno in pogosto, a zakaj hkrati povzroča toliko nelagodja – ker je v navzkrižju z njihovo lastno (liberalno) ideologijo.

Namesto moraliziranja o novinarski avtonomiji in etiki je torej bolj produktivno vprašanje, kaj nam ti prestopi povedo o odnosih moči v slovenski družbi … in kaj povedo o stanju medijev in novinarstva v Sloveniji.

Kot je že pred časom zapisal francoski novinar Serge Halimi, so novinarji v zadnjih desetletjih postali novi psi čuvaji. Čuvajo namreč prav kapitalistični razred, z njim povezane vodilne politike in druge nosilce moči; torej te, ki naj bi jih po lastnih prepričanjih nadzirali. Kapitalisti so – to je bistven poudarek – tudi lastniki medijskih podjetij.

Lastniki imajo odločilen vpliv na medijske vsebine, ki ga uveljavljajo prek urednikov. Ilustrativen primer je desno orientiran tednik Reporter: nekoč skorajda častilci lika Janeza Janše so po prevzemu tednika s strani medijskega oligarha Martina Odlazka postali do Janše izjemno kritični.

Ob tem je treba poudariti, da gre pri novinarskih premikih na politične funkcije večinoma za uveljavljene novinarje, ki pogosto zasedajo tudi uredniške funkcije. Ti so v medijskih kolektivih nosilci moči, za razliko od množice prekariziranih novinarjev, ki so ekonomsko v mnogo slabšem položaju, brez varnih zaposlitev in s tem dodatno podrejeni tistim, ki odločajo o medijskih vsebinah. V tej skupini novinarjev je mogoče najti tudi posameznike, ki so kritični do obeh taborov, ki upravljata s slovenskim kapitalizmom.

Prav v tej skupini “novinarskega proletariata” gre iskati potencialne nosilce naprednega novinarstva, ki je na strani interesov delovnih ljudi. Njihov prvi korak je sindikalno povezovanje in akcija, njihov zadnji korak pa mora biti cilj, da – kot je že pred 180 leti zapisal Marx – tisk ni podjetje. Prav v avtonomiji od zasebne lastnine medijev se skriva pogoj za dejansko novinarsko avtonomijo.

+ Ni komentarjev

Dodaj svojega