DOL Z MONARHIJO!

Smrt kraljice Elizabete II. je sprožil val uradnih sožalji z vseh koncev sveta. V svojih 7-ih desetljetjih vladavine je opravljala politično funkcijo zastopanja države v tujini in zagotavljala močan simbol britanske nacionalne enotnosti doma. Kraljico bo težko nadomestiti, njena smrt pa bo verjetno prinesla krizo zaupanja v monarhijo, saj je bila daleč najbolj priljubljena članica kraljeve družine. To bo čas, ko bo delavski razred imel priložnost premisliti o smiselnosti te vplivne, politično reakcionarne institucije.

Kraljeva družina je brez dvoma zelo bogata in denar = moč. Lansko leto je monarhija britansko javnost stala 88 milijonov funtov, kar je več kot dvakrat več kot leta 2017 (42 milijonov funtov). Poleg tega je imela kraljica še dodatnih 500 milijonov dolarjev osebnega premoženja, vključno s finančnimi naložbami, umetninami, keramiko, orožjem in oklepi, nakitom ter hišo Sandringham in gradom Balmoral. Vse to osebno bogastvo bo zdaj prešlo v roke kralja Charlesa. Večina dohodkov kraljeve družine je neobdavčenih, čeprav sta kraljica in princ Charles pod pritiskom javnosti pred nekaj leti pristala na nekaj prostovoljnih prispevkov. Britanska kraljeva družina je bila tudi vpletena v t.i. Rajske dokumente [https://bit.ly/3d6M2fp].

Politična moč kraljeve družine je vidna v njihovih poskusih vpliva na politične odločitve britanske vlade. Nedavna poročila [https://bit.ly/3B6n3kn] so razkrila, kako kraljeva družina rutinsko poskuša vplivati na vladne odločitve [https://bit.ly/3D9dweZ]: v preteklosti je kraljica lobirala za spremembo zakonodaje, da bi prikirla svoje zasebno premoženje [https://bit.ly/3DurZ5x], za izvzetje iz podnebne zakonodaje [https://bit.ly/3Rzwyj4], (takratni princ in) zdajšnji kralj Charles pa je med drugim izvajal pritisk na ministre, naj spremenijo zakon v korist njegovega posestva [https://bit.ly/3qoKocb] in poskušal vplivati na druge politične odločitve [https://bit.ly/2TNBUNz].

Poleg tega se je v času kraljičinega vladanja monarhija spremenila v medijsko nadaljevanko, ki je s svojimi škandali in slovesnostmi predstavljena kot ključen del enotnosti britanskega naroda in identitete. Mediatizacija življenj kraljeve družine je primerljiva z mediatizacijo življenj filmskih zvezd in televizijskih osebnosti, ki so tudi jih začeli posnemati. Tako se je ustvaril vtis priljubljenosti kraljeve družine pri britanskih delavskih množicah, v podporo arguemntu enotnosti britanskega naroda. V resnici pa je s svojim premoženjem in razkošnim življenjem kraljeva družina vse prej kot blizu britanskim delavskim množicam, predvsem v zadnjih desetletjih, ki so jih zaznamovale krize kapitalizma in upad življenjskega standarda.

Britanska monarhija ni samo relikt, ostanek preteklih časov. Je namreč neposredno povezana z britanskim kapitalizmom in predstavlja rezervno orožje kapitalističnega razreda. Namesto da bi odpravil staro aristokracijo, je kapitalizem izkoristil britansko monarhijo – oba zdaj delujeta v tandemu, da ohranita status quo v Veliki Britaniji. Monarhija v tem primeru, s svojo podobo enotnosti, služi za zameglitev vse večjega razrednega konflikta in naraščajočih kriz britanske družbe.

Kraljičina smrt bo, v imenu patriotizma, izkoriščena za začasno zaustavitev vse večjih razrednih konfliktov, ki se zaostrujejo z energetsko krizo, prihajajočo recesijo in nižanjem življenjskega standarda britanskega delavskega razreda. Napovedane stavke sindikata komunikacijskih delavcev (TUC), sindikata PCS ter železniških sindikatov Aslef, RMT in TSSA so tako že prestavljene za nedoločen čas, združenje sindikatov TUC pa je prestavilo svoj letni delavski kongres. V Veliki Britaniji so v znak spoštovanja celo odpovedali nogometne tekme (ne pa kriketa in ragbija).

Odpoved stavk lahko prinese izgubo začetnega zagona delavskega boja, “kriza življenjskih stroškov” (cost of living crisis, kot so jo poimenovali na otoku), pa v tem času ne bo izginila, temveč se bo le še bolj zaostrovala. Med uradnim obdobjem žalovanja se napadi na delavske množice nadaljujejo. V tem času ni zamrznitve deložacij, plačil računov ali izterjave dolgov. Zato prav tako ne more priti do zamrznitve delavskega boja.

Namesto žalovanja za kraljico raje žalujmo za neštetimi borci in borkami za svobodo iz Irske, Indije, Kenije, Jemna, Južne Afrike, Afganistana, Malezije, Burme, Omana in drugih nekdanjih kolonij, ki so izgubili življenje v boju proti britanski monarhiji in borbi za neodvisnost od nje.

DOL Z MONARHIJO, ODPRAVIMO KAPITALIZEM!

+ Ni komentarjev

Dodaj svojega