Konec minulega tedna je potekal 17. Blejski strateški forum (BSF). Gre za srečanje, ki ga organizira ministrstvo za zunanje zadeve in na Bled privabi predstavnice ter predstavnike vladajočih razredov, njihove najbolj zveste apologete, politične nameščence kapitala in pro-sistemske nevladne organizacije.
Letošnjega BSF-ja so se tako med drugim udeležili Ursula von der Layen, predsednica Evropske komisije (EK), pop star svetovne filozofije Slavoj Žižek, nekdanji predsednik britanske vlade in obtoženec za vojne zločine Tony Blair, direktor Googlove humanitarne fundacije Rowan Barnett, generalna direktorica Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji Ajša Vodnik, kandidatka za predsednico republike Nataša Pirc Musar, direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač in mnogi drugi.
Forum je potekal pod naslovom “Vladavina moči ali moč pravil”. Sam naslov bi naj vzpostavil razločevanje med močjo, ki se zlorablja in med pravili, ki se jih upošteva za skupno dobro. Toda takšno poetično poimenovanje ne vzdrži nikakršnega resnega preizkusa! Stoji namreč na nevzdržnih temeljih tega, da so pravila dana sama od sebe, da jih ne velja preizpraševati in da jih ne oblikujejo ravno vladajoči razredi z namenom vzdrževanja ter reproduciranja statusa quo. Obstoječega stanja, ki preko zasebne lastnine produkcijskih sredstev, zadovoljuje njihove privatne interese na račun družbenih potreb.
Letošnji govorniki in govornice so dodobra izkoristili tragičnost vojne v Ukrajini za tekmovanje v vojnem hujskaštvu, problečenem v plašč lažne solidarnosti in človekoljubnosti. Tony Blair je svoja zavzemanja za mir tako povzel v izjavi “Ne vidim nobene osnove za pogajanja, ki bi kakor koli dala kaj Rusiji”. Ursula von der Layen je bila še bolj jasna, ko je izza govorniškega pulta dejala, da mora Ukrajina zmagati v tej vojni. Prav tako se je še enkrat zavzela za konec odvisnosti od “umazane ruske nafte in fosilnih goriv”, ki jih namerava EU nadomesti s “čistimi energenti iz Katarja, Alžirije, Kanade, itd.”
V kontekstu domače volilne tekme za položaj predsednika republike je povedno, da sta oba osrednja kandidata liberalnega in konservativnega dela vladajočih razredov, Nataša Pirc Musar ter Anže Logar, entuziastično podprla zgoraj navedene besede in pohvalila izvedbo letošnjega BSF. Na ta način sta še enkrat več simbolno pritrdila tisti ljudski frazi “Vsi so isti.”
Dejansko gre pri BSF in ostalih dogodkih podobnega tipa za pogovore ali brainstorming, kot je vse skupaj označila zunanja ministrica Tanja Fajon, predstavnikov istega razreda v cilju iskanja možnosti za ohranitev ter razširitev istega reda gospostva kapitala. Vse skupaj pa organizatorji seveda radi obarvajo v zeleno in mavrično.
Slovenija se z organizacijo takšnih dogodkov ne more ponašati. Služijo namreč utrjevanju odnosov ekonomske, politične, vojaške in siceršnje nadvlade. Odnosov katerih uničujoče posledice so vidne po vsem svetu. Namesto tega bi morale napredne politične sile težiti k povezovanju perifernih območji EU in širše, k mirni koeksistenci, k družbi s kolektivnim lastništvom produkcijskih sredstev in kolektivnim ljudsko-demokratičnim odločanjem!
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega