NEMČIJA NA FAŠISTEROIDIH

Nemčija z vsakim tednom že več kot pol leta trajajočega genocida v Gazi, ki mu sicer aktivno asistira, tudi na domačih tleh dosega nove dimenzije fašistične represije.

Pred dvema tednoma bi se v nemški prestolnici moral odviti tridnevni pro-palestinski kongres v organizaciji dokaj široke koalicije judovskih, levo(liberalnih) in palestinskih kolektivov, kot so Jüdische Stimme, nemška podružnica organizacije Jewish Voice for a just peace in the Middle East; pan-evropske stranke MeRA25 bivšega grškega finančnega ministra Janisa Varufakisa in United Palestinian National Committee (VPNK). Do besede je prišla zgolj prva govorka, palestinska novinarka Hebh Jamal, takoj zatem je namreč v kongresno halo vdrlo 2500 pripadnikov policije, ki je sicer že poprej vstop dovolila zgolj 200 udeležencem od 800 tistih, ki so vnaprej kupili karte za sicer razprodan kongres. V protestu, ki se je spontano razvil takoj za razpustitvijo kongresa in še v precej bolj formalizirani formi dan za tem, je policija nasilno aretirala in pridržala več protestnikov, enaka usoda pa je doletela aktiviste, ki že več dni v podporo Palestini kampirajo pred nemškim parlamentom pod geslom “Besatzung gegen Besatzung” [zasedba proti okupaciji].

Sicer so varnostne strukture še pred začetkom kongresa na berlinskem letališču zadržale enega izmed vidnejših govorcev kongresa, palestinsko-britanskega kirurga Hasana Abu Sitaha, sicer rektorja glasgowske univerze, ki je zadnjih nekaj tednov z Zdravniki brez meja delal v bolnišnici Al Shifa, kjer so izraelske okupacijske sile tekom dvotedenskega obleganja usmrtile in zažgale na stotine Palestincev. Prepovedi vstopa v Nemčijo je bil deležen tudi že prej omenjeni Varufakis, ki mu je nemško notranje ministrstvo prepovedalo tudi javljanje preko Zooma oziroma kakršnokoli politično delovanje na nemških tleh, kar je sam kratko in precej povedno označil za fašizem. Notranje ministrstvo je zainteresirani javnosti pojasnilo, da so organizatorji kongresa, tudi tisti judovski, del nemške islamistične scene in da so tovrstni ukrepi nujni za omejevanje antisemitizma. Da nemški nejudovski politični establišment obtožuje nemške antisionistične jude antisemitizma, je sicer v zadnjih mesecih postala skorajda tragikomična dnevna realnost nemške politike. Nemško notranje ministrstvo ali njemu pripadajoče varnostne strukture tudi ne odgovarjajo na očitke judovske aktivistke Udi Raz, da je bila deležna odkritega antisemitskega obnašanja s strani na kongresu prisotnih policistov.

Nemčija, sicer tesna zaveznica kolonialne izraelske entitete in njena druga najpomembnejša dobaviteljica orožja, sicer neprimerljivo večjo represijo nad (pro)palestinskimi deli družbe zganja že mnogo dlje kot od 7. oktobra lani, a prav gotovo je tudi na nemških tleh ta datum prelomen vsaj v tem, da je represija zajela precej širši del družbe kot poprej in je danes tudi iz tega razloga precej bolj polemizirana. Ukrepi za zajezitev antisemitizma so tako v zadnjih nekaj mesecih zajemali vse od racij na domovih propalestinskih aktivistov in skupnostnih centrov širom Nemčije, do aretacij (judovskih) propalestinskih aktivistov, zamrznitve bančnega računa zgoraj omenjenega judovskega kolektiva Jüdische Stimme, izključitve učencev in dijakov iz šol ter neštete bojkote kulturnikov in akademikov, ki so izrazili podporo Palestini. Če so se, takrat ko so te represivne politike v glavnem targetirale zgolj palestinske begunce na nemških tleh, nemški liberali še lahko tolažili, da gre vendarle za zgolj za nemški Staatsräson in (zares plehko) zgodbo o nemški krivdi, danes temu ni več čisto tako. Po zadnjih raziskavah je namreč večina nemške populacije proti tako izrazito pro-izraelskim politikam trenutne t.i. levosredinske vlade pod taktirko socialnih demokratov v navezi z zelenimi, a je potrebno omeniti, da se to mnenje na ulicah manifestira zgolj in samo v kontekstu protestov proti trenutni alternativi zdajšnjega stanja, torej Alternativi za Nemčijo (AFD), ki pa so jih vsakič do zdaj zaznamovali tudi sovražni izpadi protestnikov zoper tiste, ki so na proteste prinesli palestinske zastave. Iz te dihotomije je tako moč sklepati, da si nemški liberalni razred bolj kot kakršnokoli Alternative želi ohranitve statusa quo, katerega konec pa se je nakazal že krepko pred okrobrom lani. Kaj lahko Nemčiji prinese skrajno desna Alternativa, ki trenutno dosega prelomno podporo, če se odkrito fašistične tendence doma in soudeležba v (za Nemčijo že tretjem) genocidu danes implementirajo pod taktirko socialnih demokratov?

+ Ni komentarjev

Dodaj svojega