Voditelji držav članic Nata so v Vilni v Litvi, le nekaj sto kilometrov stran od bojišč vojne v Ukrajini, ki je zahtevala že več sto tisoč življenj, soglasno sprejeli usmeritve za agresivno globalno vojaško politiko, ki pod pretvezo samoobrambe in suverenosti držav članic uveljavlja pospešeno oboroževanje, vlaganje javnih sredstev v orožje ter gradnji obrambnih struktur pred »sovražniki«.
Zakaj Nato pripravlja načrte za globalno vojaško prevlado in kaj to pomeni za vojno v Ukrajini?
Če se je na začetku zdelo, da bo v ospredju srečanja vojna v Ukrajini, je v končni 24-stranski deklaraciji bilo temu namenjenih zgolj nekaj strani. V preostalem delu dokumenta Nato vsiljuje in stopnjuje svojo agresivno vojaško politiko. V t.i. 360-stopinjski pristop (gre za pojem, ki ga pretežno uporabljajo Natovi uradniki in označuje spopadanje z »grožnjami iz različnih smeri«) so vključene skoraj vse celine in regije, kjer bi naj obstajala vojaška grožnja. Prevladujoči mediji so se po večini ukvarjali z vprašanjem ukrajinskega članstva, ki pa ga zaenkrat še ni na vidiku, oziroma je odloženo na nedoločen čas v prihodnosti.
Kaj kljub obljubam o članstvu to pomeni za razplet vojne v Ukrajini? Pravzaprav nič novega. Še več, ohranjanje pravne dvoumnosti ne pomeni, da Nato ne stopnjuje vojne, saj Ukrajino še naprej in še bolj pospešeno oskrbuje z vojaško in finančno podporo, z namenom spraviti Rusijo na kolena. To pa v praksi pomeni še več človeških žrtev na obeh straneh ter še več javnih sredstev za oboroževanje, ki bi jih lahko namenili javnim storitvam.
Glavne sile Nata, zlasti ZDA in Nemčija, so se iz taktičnih razlogov odločile, da zdaj ni čas za formalno članstvo Ukrajine, saj bi to sprožilo 5. člen severnoatlantske pogodbe, kar bi pomenilo avtomatsko vojno z Rusijo – to vsekakor ne bi koristilo trenutni Bidnovi administraciji, ki se je že v nizkem startu v ameriški predvolilni tekmi. Poleg tega se s tem puščajo odprta vrata za Poljsko in druge članice Nata (predvsem tiste v obmejnem pasu z Rusijo), da z odobritvijo ZDA namestijo svoje enote v Ukrajini, ne da bi se same spuščale v vojno. Natove sile za hitro posredovanje se bodo povečale s 40.000 na 300.000 vojakov.
Strateška usmeritev se kaže tudi v hitrem postopku včlanjevanja Finske (članica od aprila letos) in Švedske. V primeru slednje je vredno izpostaviti še dejstvo, da blokiranje Švedske vključitve zaradi blokade turških pristopnih pogajanj za EU iz strani turškega predsednika Erdogana, samo potrjuje odvisnost Evropske unije od Natove politike. Gre torej za zaraščanje omenjenih (navidezno neodvisnih) organizacij z namenom uresničevanja interesov kapitala in imperialističnih vojaških teženj z roko v roki.
Nato bo torej izkoristil ukrajinsko vojno za širjenje svojih vojaških baz v Evropi (in širše) za ceno tisoče človeških življenj. Nedvoumna izjava Bidna ob koncu srečanja, da bo Nato zagotavljal podporo Ukrajini »danes jutri in tako dolgo, kot bo potrebno«, pravzaprav pomeni podporo ne glede na to, kako dolgo bo vojna trajala in ne glede na to koliko ljudi bo umrlo.
Kaj o članstvu v Natu menimo v Sloveniji?
Le nekaj dni pred zasedanjem v Vilni je Nato objavil raziskave javnega mnenja v državah članicah. Slovenija po rezultatih raziskave ostaja ena izmed članic z najnižjo podporo Natu in natovski politiki. Zgolj 46% vprašanih namreč meni, da članstvo v Natu zmanjšuje možnost napada na državo (povprečje je sicer 62 %). Pod povprečjem v nenaklonjenosti Natovi politiki je Slovenija v vseh pogledih. Samo 56 % vprašanih bi na referendumu glasovalo, da država ostane članica (povprečje je 70 %), na Nato pa pozitivno gleda zgolj 45 % vprašanih.
Kljub temu, da gre za Natovo raziskavo, so rezultati za Slovenijo zgovorni in nakazujejo protivojno ozračje pri večini prebivalcev in prebivalk Slovenije. To pa ne velja tudi za predstavnike oblasti, saj gre slovenska zunanja politika v nasprotno smer, v smer pospešenega oboroževanja, brezpogojne podpore vojni v Ukrajini ter prikimavanjem Natovim imperialističnim načrtom.
Javnomnenjska podpora Natu in natovski politiki se je kljub diametralno nasprotni zunanji politiki občutno zmanjšala predvsem iz vidika zagotavljanja varnosti državi članici ter glede članstva v Natu. Prav tako se spreminja podpora oboroževanju ukrajinskih oboroženih sil: zgolj 50 % vprašanih podpira oboroževanje, 40 % je proti, 10 % pa ostaja neopredeljenih.
Zakaj se slovenska zunanjepolitična usmeritev ne sklada z mnenjem večine? Zunanja politika predstavlja zgolj podaljšano roko notranje. Notranja, domača politika vladajočih razredov je kapitalistična politika in potemtakem je takšna tudi njihova zunanja politika. Mirovno politiko kapitalizma določajo njihovi razredni interesi, dobiček, privilegiji in prestiž. Ta politika se nadaljuje tudi v vojni, ki grozote kapitalizma izpelje do skrajnih meja. Kapitalističnemu sistemu ne gre zaupati niti v vojni niti v miru.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega