V branje vam ponujamo prispevek, ki smo ga na naš naslov prejeli s strani našega bralstva. Vabljeni k deljenju in komentiranju.
Mladina je pred kratkim objavila uvodnik svojega urednika (https://bit.ly/3O488if), ki govori o potencialnem levem obratu v stranki Levica. V besedilu g. Repovž panično napoveduje izgubo podpore med volivci in razpad stranke, saj baje njeni volivci in člani (zadnji so sicer sami izvolili nov izvršni odbor) niso navdušeni nad populizmom, ki je neprepričljiv za volivce same Levice. Zakaj?
Ker naj bi po mnenju g. Repovža bili glavni podporniki Levice levoliberalni volivci, ne pa delavci, skratka njihov temelj naj bi bill v “intelektualnih krogih, ki jo ves čas podpirajo in ki sestavljajo njeno volilno bazo”. Njegov pokroviteljski odnos do delovnega človeka je še bolj razviden v stavku: “Levica je dejansko stranka za razmišljujoče volivce”, med katere seveda delavci po njegovem ne spadajo. V teh stavkih je popolnoma razgaljen omalovažujoč odnos g. Repovža do delavca. Temu namreč odreka vlogo subjekta v boju za lastno socialno osvoboditev, zanašal pa naj bi se na dobrohotnost t.i. razmišljujočih volivcev – bolje povedano – malomeščanskih intelektualcev (med katere, mimogrede, prišteva tudi slovenske manedžerje iz devetdesetih), ki naj bi poskrbeli zanj, ker tega očitno sam ni zmožen.
Sicer pa g. Repovž v svoji kolumni zaskrbljeno gleda na bodoč propad Levice, saj “je edina politična sila, ki je v slovenski prostor že, ko je bila v opoziciji, prinašala sodobne evropske poglede na socialno državo, na probleme družbe, na okolje in podnebne spremembe, na razmerja med kapitalom in družbo – dejansko je še danes edina stranka, v kateri funkcionarji res berejo tujo sodobno literaturo in dejansko vedo, kaj se v sodobnih progresivnih (predvsem evropskih) družbah dogaja.” Čudno. Zakaj je g. Repovž, ki jasno izraža svoj prezir nad delovnim človekom, tako (sicer z značilnim pokroviteljskim odnosom) prizadet zaradi potencialnega izginotja idej, ki jih vidimo v teh progresivnih (predvsem evropskih) družbah?
Odgovor na to je želja po razrednem kompromisu. G. Repovž namreč zagovarja stališča malomeščanstva, ki pod masko napredka slepari s svojim reformizmom in navideznim nasprotovanjem interesu kapitala. T.i. intelektualci, ki jih g. Repovž konstantno povzdiguje se namreč najbolj bojijo propada t.i. srednjega razreda, kateremu sami pripadajo, saj bi se z njegovim propadom pridružili sloju kateremu se najbolj posmehujejo delavcem. Ti ljudje zavedno ali nezavedno poskušajo s povsem umetnimi sredstvi zavirati proces nove stratifikacije družbe, ki se dogaja zaradi hitrega povečevanja neenakosti doma in po svetu, da bi ohranili svoj status quo. Namesto, da se bi skupaj z delovnimi ljudmi povezali v enotno gibanje za odpravo kapitalizma se borijo za njegovo ohranitev. V tej obrambi odpravljajo najbolj očitna protislovja v domači politiki s praznimi frazami, češ, da je (kot trdi g. Repovž) prišlo v Sloveniji “do uvajanja poenostavljenega postsocialističnega kapitalizma, njegove karikature”, protislovja v svetu pa z social-šovinističnimi gesli o obrambi Evrope pred zunanjimi avtokrati (aziatskimi hordami?), saj je ta baje zaradi “svojih načel in predanosti pravu na eni strani ter svobodomiselnosti na drugi drugačna od preostalega sveta, brez dvoma boljša.”
Vendar pa kljub željam g. Repovža in njegovih somišljenikov problem ni v poenostavljenem postsocialističnem, neoliberalnem ali kakšnem drugem kapitalizmu, ampak v kapitalizmu samem in ne v zunanjepolitičnih apetitih raznih samodržcev, ampak v imperializmu, ki v imenu kapitala razdeljuje svet med peščico izkoriščevalcev in finančnih špekulantov.
Argumenti g. Repovža so argumenti čistega oportunista, ki pod pretvezo levičarstva zavrača praktično vse temeljne socialistične misli in služijo le obrambi kapitalizma kot svetovnega sistema izkoriščanja. Ljudje katerih interese zagovarja g. Repovž, zavračajo samo idejo o odpravi izkoriščanja človeka po človeku, v zameno za višji položaj v globalni kapitalistični piramidi.
Levičarske stranke ne potrebujejo teh intelektualcev ki se strahopetno klanjajo pred kapitalom, teh sleparjev, ki živijo od miloščine kapitalističnega sistema. Edini temelj naprednih gibanj je lahko le dobro organiziran delavski razred, ki je edini sposoben svoje lastne socialne in politične osvoboditve. Izguba teh kapitulantov, ki bodo končno prisiljeni, da pokažejo svoje prave barve je lahko za gibanje le koristna, saj bodo s tem odstranjeni razni politični špekulanti, ki delujejo v lastno korist.
Ta trend kapitulantstva in oportunizma seveda ni nov pojav, saj je star že kot levičarstvo samo. V upanju, da bo g. Repovž morda prebral tudi kaj drugega, kot pa tujo sodobno literaturo zaključujem to besedilo z odlomkom iz nekoliko starejše knjige V.I. Lenina Kaj storiti?
“V majhni gruči stopamo tik drug za drugim po strmi in težavni poti, krepko držeč drug drugega za roko. Z vseh strani nas obdajajo sovražniki in skoraj ves čas moramo hoditi pod njihovim ognjem. Po svobodni odločitvi smo se združili ravno zato, da bi se borili s sovražniki in da ne bi zašli v sosedno močvirje, katerega prebivalci so nas od vsega začetka zmerjali, da smo se ločili v posebno skupino in da smo izbrali pot boja namesto poti sprave. Tedaj pa nekateri izmed nas prično kričati: pojdimo v to močvirje! In ko jih začnemo opozarjati, češ ali jih ni sram, odgovarjajo: kakšni nazadnjaki ste vendar! Kako si nam upate odrekati svobodo, da vas vabimo na boljšo pot! – O da, gospoda svobodo imate, ne samo vabiti te,več tudi iti, kamor vas je volja, magari v močvirje; mismim celo, da je pravi prostor za vas ravno v močvirju in smo pripravljeni po svojih močeh pomagati vam, da se tja preselite. Toda zato spustite našo roko, ne oklepajte se nas in ne onečaščajte velike besede svobode, ker smo tudi mi prav tako svobodni, da gremo, kamor hočemo, svobodni, da se borimo ne samo z močvirjem, temveč tudi s tistimi, ki silijo v močvirje!”
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega