Bogate države so na podnebnih pogajanjih v Parizu leta 2015 obljubile 100 milijard dolarjev na leto za pomoč pri zmanjševanju posledic globalnega segrevanja. Toda Reuters ugotovlja (reportaža je dostopna tukaj: https://bit.ly/3WQVhTp), da so bili veliki zneski namenjeni za nenavadne projekte, med drugim za premogovnik, hotel in prodajalne čokolade. Italija je trgovcu pomagala odpreti trgovine s čokolado in sladoledom po vsej Aziji. ZDA so ponudile posojilo za širitev obalnega hotela na Haitiju. Belgija je podprla film “La Tierra Roja”, ljubezensko zgodbo v argentinskem deževnem gozdu. Japonska pa financira novo premogovno elektrarno v Bangladešu in širitev letališča v Egiptu.
Financiranje petih projektov je znašalo 2,6 milijarde dolarjev, vse štiri države pa so svojo podporo štele kot tako imenovano “podnebno financiranje” – nepovratna sredstva, posojila, obveznice, kapitalske naložbe in drugi prispevki, namenjeni pomoči državam v razvoju pri zmanjševanju emisij in prilagajanju na segrevanje sveta. Razvite države so se zavezale, da bodo za ta cilj namenile skupaj 100 milijard dolarjev na leto, kar so potrdile na podnebnih pogajanjih v Parizu leta 2015.
Ta zaveza pa ni vsebovala uradnih smernic o tem, katere dejavnosti štejejo za podnebno financiranje. Čeprav so nekatere organizacije razvile lastne standarde, je pomanjkanje enotnega sistema odgovornosti državam omogočilo, da so se odločile po svoje. Sekretariat Združenih narodov za podnebne spremembe je za Reuters povedal, da se morajo države same odločiti, ali bodo uvedle enotne standarde. Razvite države pa se temu upirajo. “Vse, kar imenujejo podnebno financiranje, je v bistvu podnebno financiranje,” pravi Mark Joven, podsekretar filipinskega ministrstva za finance, ki zastopa državo na podnebnih pogajanjih Združenih narodov.
Zaradi nepreglednosti sistema ni bilo mogoče ugotoviti, koliko denarja je namenjenega prizadevanjem, ki resnično prispevajo k zmanjšanju globalnega segrevanja in njegovega vpliva. Državam ni treba poročati o podrobnostih projektov. Opisi, ki jih razkrijejo, so pogosto nejasni ali jih sploh ni. V tisočih primerih sploh ni navedena država, v katero je šel denar. Tudi države prejemnice, navedene v poročilih, včasih niso mogle povedati, kako je bil denar porabljen. Če cilj 100-ih milijard ni dosežen, pa tudi ni nobenih kazni ali posledic. Vidimo torej, da so obljube razvitih držav, da bodo dajale sredstva državam v razvoju, bile pogosto prazne in brez prave teže.
Taki primeri so v sistemu, ki temelji na naskončni akumulaciji profita, prej pravilo kot izjema. V resnici pa prihaja predvsem do obratnega procesa. Zgodovinsko gledano, je večina bogastva in virov prešlo iz globalnega juga na globalni sever. Kljub zgodbam o velikodušnem razdeljevanju svojega bogastva revnejšim državam svetovnega juga, da bi jim pomagali izkoreniniti revščino in se povzpeli po razvojni lestvici (ter v tem primeru tudi pomagali pri zmanjšanju globalnega segrevanja in njegovega vpliva), je tok denarja (in virov) iz bogatih držav v revne države minimalen v primerjavi s tokom, ki teče v drugo smer.
V letu 2012, ki je zadnje leto, ko so bili zabeleženi podatki, so države v razvoju prejele skupno 1300 milijarde dolarjev, vključno z vso pomočjo, naložbami in prihodki iz tujine. V istem letu pa je iz njih odteklo približno 3300 milijard dolarjev. Če pogledamo vsa leta od leta 1980 naprej, ti neto odlivi skupaj znašajo vrtoglavih 16300 milijard dolarjev – toliko denarja je v zadnjih nekaj desetletjih odteklo z globalnega juga.
Iz česa so sestavljeni ti veliki odlivi? No, nekaj od tega so plačila dolga. Države v razvoju so od leta 1980 samo za plačilo obresti odštele več kot 4200 milijard dolarjev, kar je neposreden prenos denarja velikim bankam v New Yorku in Londonu v obsegu, ki presega pomoč, ki so jo prejele v istem obdobju. K temu veliko prispevajo tudi prihodki, ki jih tujci ustvarijo z naložbami v državah v razvoju in jih nato vrnejo v domovino. Pomislite na vse dobičke, ki jih na primer BP iztrži iz nigerijskih naftnih rezerv, ali na dobičke, ki jih Anglo-American potegne iz južnoafriških rudnikov zlata. Vendar je daleč največji del odlivov povezan z neregistriranim in običajno nezakonitim begom kapitala. Po izračunih GFI so države v razvoju od leta 1980 z neregistriranim begom kapitala izgubile skupaj 13,4 milijarde dolarjev (več o tem si lahko preberete tukaj: https://bit.ly/42qKQHj).
Ko upoštevamo te povratne tokove, se pripoved o pomoči, tako razvojni kot podnebni, zdi precej naivna. Jasno postane, da “pomoč” le malenkost prikriva slabo porazdelitev virov po svetu ter razmerja moči v ozadju. V resnici igra vlogo opravičevanja trenutnega stanja izkoriščanja perifernih in pol-perifernih držav s strani držav kapitalističnega centra. V sodobnem kapitalizmu sta praviloma narava in delavstvo teh perifernih držav pod največjim pritiskom in najbolj izkoriščeni. Da bi bili uspešni tako pri odpravi globalnih neenakosti, kot tudi v boju proti podnebnim spremembam, torej ne bodo dovolj razni skladi za razvoj in skladi za pomoč za boj proti podnebnim spremembam. Potrebna bo predvsem osvoboditev delavstva in narave od okov izkoriščevalskega kapitalističnega sistema.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega