Kaj se zares dogaja na poljsko-beloruski meji? Kontekst je več kot jasen: imperialna koalicija ZDA in EU že desetletja izvajata ekonomsko in vojaško ekspanzijo v vzhodnoevropske države, ki spadajo pod vplivno območje Rusije. Belorusija, ki jo pretresa notranja politična kriza, se je izkazala za šibek člen in je zato pristala v središču evropskih pritiskov.
Lukašenko je v boju proti evropskim sankcijam uporabil tudi strategijo “weapons of mass migration”, toda Belorusija nima velike koncentracije beguncev in ne leži na prehodnem območju. Temu primerno majhno je tudi število beguncev, ki želijo čez mejo. Število tistih, ki so se odločili za let ali kopensko pot v oddaljeno Belorusijo je zgolj nekaj tisoč – manj, kot se jih že nekaj let nahaja v enako grozljivih razmerah v BiH.
Lukašenku lahko očitamo marsikaj, a na udaru se je znašel prav zato, ker ne igra vloge poslušnega podizvajalca evropskega mejnega režima. Begunci so se za tvegano pot skozi Belorusijo odločili sami – vedo, da se razpoka te vrste v Trdnjavi Evrope pojavi le na vsakih nekaj let in jo je potrebno izkoristiti. In ne pozabimo, kdo je preusmeril migrantsko pot iz Balkana v oddaljeno Belorusijo: to sta slovenska in hrvaška policija, ki sta zaprla južno pot s sistematičnimi nasilnimi pushbacki in mučenjem migrantov.
Za humanitarno krizo in smrti v Belorusiji je treba pogledati na evropsko stran meje. Poljska policija je namreč tista, ki brutalizirata begunce, kot bi dobesedno posnemala taktike, ki so jih nedavno razvili naši policisti na Balkanu. In humanitarna kriza na meji se je zgodila zato, ker to zahteva EU, ta zahteva pa ustreza notranje-političnim interesom konzervativne Poljske vlade. Ta bi lahko preprosto rekla, da bo pustila prosilcem za azil prestopiti državo in uveljavljati svojo pravico v ciljni državi Nemčiji. Toda poljska vlada prav tako v tem trenutku potrebuje svoj spektakel, da preusmeri pozornost domačih volilcev od lastnih škandalov in se pozicionira kot braniteljica naroda.
Velika ironija spopadov na meji je v tem, da Poljska ne brani meje zase, saj si niti en begunec ne želi ostati tam – brani jo za svoje domnevne “sovražnice”, bogate “vladavine prava” na zahodu EU.
T.i. “migracijske krize” se ne zgodijo v političnem vakuumu. Spektakel trpljenja je posledica specifičnih političnih odločitev zahodnih velesil pri nadzorovanju globalnih resursov. Zagotovo ne moremo spregledati, da so begunci na evropskih mejah vedno in povsod prebivalci nekdanjih evropskih kolonij. Nekateri so iz držav, ki so ostale ekonomsko podvržene in zadolžene nekdanjim gospodarjem (Alžirija, Maroko, Tunizija, Nigerija, Kongo…), drugi pa iz držav, ki so se poskušale tudi ekonomsko osamosvojiti od imperialnih sil in so bile za to brutalno kaznovane z vojaškimi invazijami (Libija, Irak, Sirija, Afganistan, Palestina…).
Za razumevanje je ključno vprašanje mezdnega dela – prebivalci bivših kolonij so nekoč lahko potovali na delo v Zahodno Evropo, kjer so poganjali čudežno povojno gospodarsko rast, v 90ih pa so evropske gospodarske sile našle nov bazen poceni delavcev v bivših socialističnih republikah, ki so jih preko šengenskega sporazuma strateško integrirale v EU. To je pomenilo, da je milijone delavcev in beguncev zunaj šengenskih meja ostalo odrezanih od virov preživetja, edini način vstopa v EU pa je postal azil. Tako smo v 90ih dobili prve “begunske krize”, prve spektakle trpljenja, prve begunske ladje in mrtve v Mediteranu. Z uničenjem legalnih poti in mejne pretočnosti, je nastala “podzemna železnica” za skrito prehajanje meja. Ob tihotapski industriji je zraslo tudi samoniklo migrantsko gibanje, množična mobilizacija ljudi za dostop do bogatih držav, ki so bogatele na njihov račun. In na drugi strani je zrasel militariziran mejni režim z neštetimi podizvajalci: t.i. Trdnjava Evropa.
Imperialne sile so na iregularne migracije reagirale z eksternalizacijo meja – oborožile in financirale so kolaborantske vlade na periferiji EU, da pri njih zadržujejo migrante. Te so vzele evropski denar in orožje, ter zgradile nehumana taborišča za zadrževanje obubožanih množic. Toda ta strategija EU v vojni proti migracijam je imela eno veliko pomanjkljivost: ustvarila je velike koncentracije ljudi, ki na periferiji EU živijo v skrajno težkih razmerah, ti pa lahko postanejo pogajalsko orodje držav z zahodnimi velesilami.
Tako imamo tri akterje: imperialno središče, ki želi obvladovati resurse in pretok delovne sile, polperiferne države, ki so vpete v vzdrževanje imperija, ter migrante z globalne periferije, ki so odrezani od sredstev za preživetje in lahko preživijo le s fizično selitvijo v imperialni center.
Spor med prvima dvema tako odpre vrata priložnosti migrantskemu gibanju. To se je zgodilo leta 2015, ko se je na Balkanu zakuhal “popoln vihar” množične koncentracije beguncev iz Sirije in sporov bogatih evropskih držav z evropsko periferijo. Begunci so izkoristili priložnost in z velikimi žrtvami uspeli izsiliti zgodovinski humanitarni koridor. Takrat vlogo imperialnih varuhov meja namesto Grčije in Turčije prevzela tudi kolaborantska vlada Slovenije, ki je igrala ključno vlogo pri zaprtju humanitarnega koridorja – Cerar je bil celo prvi predlagatelj strategije zapiranja, ki sta se ji potem pridružila Makedonija in kasneje Hrvaška. Scenarij se, vsaj približno, ponavlja na Poljskem, brez dvoma pa se bo ponovil še kje drugje.
Povzeli smo objavo Ambasade Rog.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega