Gospodarska zbornica (GZS) je včeraj spregovorila o glavnih poslovnih izzivih v prihodnjem letu. Predsednik Tibor Šimonka je kot glavni problem navedel, da “rekordno nizka brezposelnost vodi do slabše motiviranosti zaposlenih za delo.” Kapital nima nobenega sramu. Bolj bo izžemal delavce, nižji bodo stroški delovne sile, več profita si bi lahko prisvojil.
Tudi če bi gospodu Šimonki verjeli, da smo delavci slabo motivirani, se moramo vprašati, če je gospod Šimonka preživel kakšen teden v proizvodni hali, prodajalni ali pisarni. Morda bi opazil, da smo delavci slabo motivirani zaradi bednih plač, ko nam po plačilu življenjskih stroškov ostane samo nekaj evrov, ker moramo delati več in hitreje, do izčrpanosti, ker nam šefi grenijo življenje in zastrupljajo odnose, ker se management in lastniki pripeljejo z avtomobili za več deset tisoč evrov, ker moramo osem (ali deset) ur opravljati ponavljajoče gibe ali pisati neumne obrazce, in ker smo siti, da nas na sploh obravnavate kot strošek in nič drugega. Morda bi gospod Šimonka to opazil, a verjetno ne.
Ampak kaj v resnici misli gospod Šimonka s to “slabo motivacijo” zaradi nizke brezposlenosti?
Gospoda Šimonko skrbi, da se rezervna industrijska armada manjša, da se torej število brezposelnih delavcev znižuje. Določena raven brezposelnosti (neoklasični ekonomisti jo imenujejo “naravna stopnja brezposelnosti”) je za kapital nujna, saj mora ves čas obstajati konkurenca na trgu delovne sile. Po domače: ves čas mora obstajati strah (večine) delavcev, da jih bo nekdo nadomestil. Oziroma – ves čas morajo biti na razpolago kandidati, ki lahko nadomestijo delavca, ki ga kapital odpusti zaradi neposlušnosti, upiranja ali kar tako. Rezervna armada brezposelnih je osnovni mehanizem za držanje nizkih plač, saj ves čas ohranja grožnjo, da je “nekdo pripravljen delati za manjši denar”.
Skratka, brezposelnost je ena od ključnih mehanizmov za ohranjanje ekonomske in politične prevlade kapitala.
Polna zaposlenost – ki pomeni odsotnost brezposelnosti, razen tistih, ki menjajo službo ali se prvič zaposlujejo – je torej politični problem kapitala. Polna zaposlenost delavskemu razredu daje precejšnjo ekonomsko in posledično tudi politično moč, saj je manj odvisen od posameznega kapitalista, ker lahko dohodek dobi tudi drugje, saj so potrebe po delavcih v družbi dovolj visoke. Treba je dodati, da je v zgodovinskih primerih polno zaposlenost vzdrževala država, z množičnimi boji pa so si ta ukrep izborili delavci sami.
Gospoda Šimonko torej v resnici skrbi, da se bo zaradi prenizke brezposelnosti znižal ekonomski pritisk na delavce, ki bodo lažje iskali boljšo službo ali pa se bodo z manj skrbi za svoje preživetje organizirali in borili za višje plače.
Živimo v času, ko si predstavniki kapitala z lahkoto privoščijo takšne izjave, medtem ko organizacije delavskega razreda – sindikati, različni kolektivi in levo usmerjene stranke – ne upajo ali ne želijo odkrito in jasno povedati resnice, ampak predvsem želijo višje plače in boljše pogoje dela. Ampak resnica niso le prenizke plače in neenakost, resnica je:
Vi, kapitalisti ste odgovorni za družbeno in okoljsko krizo, vi bogatite iz delavskih žuljev, vi hočete izstradati socialno državo, vi bi delavstvu namenili točno toliko drobtin, da med delom ne izstradajo, vi, zaradi vaše neskočne gonje za profiti.
Vas bi morali razlastiti, podružbiti sredstva proizvodnje in jih kolektivno upravljati za zasledovanje družbenih koristi, ne vaših profitov!
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega