Ljubljana, Šiška, pri Stari cerkvi. Del parkirišča, ki je nekoč služilo stanovalcem bližnjih blokov, je ogradil zasebnik, ki zdaj tem istim stanovalcem mastno zaračunava mesečno najemnino za parkirno mesto. Lep primer, kako je mesto poligon za črpanje rente.
Javni prostor je skupen, dostopen vsakomur. Tokrat pustimo ob strani probleme prometa in avtomobila: parkirišče je služilo okoliškim stanovalcem, čez dan pa tudi dnevnim migrantom, ki so se pripeljali v službo. Nesporedno je služilo potrebam ljudi, torej parkiranju.
Zasebni prostor ni dostopen oz. je dostopen samo proti plačilu. Ista zaplata asfalta zdaj služi pobiranju rente pohlepnemu zasebniku, ki mu je padla sekira v med. Stanovalci, pod pritiskom nuje uresničevanja svoje potrebe, zdaj lahko na isti zaplati parkirajo le tako, da del svojega dohodka plačajo za dostop do parkirnih mest, ki si jih je prisvojil nek podjeten zasebnik.
Ta privatna prilastitev parkirišča seveda ni kraja, kot smo zapisali v naslovu. Je povsem legalna. Omogoča jo pravna država, ki ščiti svetost zasebne lastnine. Zemljišče, na katerem je parkirišče, je v denacionalizacijskem postopku pripadlo lastniku sosednje stavbe. Ta pa je ugotovil, da lahko lepo izkoristi stisko okoliških stanovalcev zaradi pomanjkanja parkirnih mest in si brez kakršnega koli truda, razen ograditve, pričrpa veliko mesečno rento. Easy money.
Zgodba o parkirišču je zgodba o kapitalizmu. Zasebni interes se zažira v skupno dobro, pravica do zasebne lastnine ima prednost pred družbenimi potrebami. Pa res mora biti tako? Zakaj ne bi dobrin, tehnologij, prostora, … uporabili za povečevanje družbenega standarda, za dobro življenje vseh ljudi znotraj okoljskih zmožnosti, ne pa za bogatenje peščice na račun večine ljudi in okoljskega zloma?
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega