MENZE ZDAJ!

Z vami delimo izjavo Študentskega društva Iskra in poslanskega študentskega kluba Glas o subvencionirani študentski prehrani in možni reformi sistema v javne in neprofitne študentske menze. Vabljeni k branju in deljenju.

Upad koriščenja študentskih bonov kaže na to, da ta ureditev ne služi svojemu osnovnemu namenu – vsakodnevnemu nudenju zdravih obrokov, ki so dostopni vsem študentom in študentkam. Poleg tega ureditev študentske prehrane izključuje skupine študentov in študentk s posebnimi prehranskimi potrebami, saj se ponudnikom priprava inkluzivnih obrokov zanje v trenutnem sistemu preprosto ne splača. Študentska prehrana pa v mnogih primerih ni primerna niti za osebe brez zdravstvenih posebnosti, saj najbolj cenovno dostopne obroke nudijo ponudniki hitre prehrane. Normalizacija nezdrave in hitre prehrane za vsakodnevne obroke študentov ter študentk predstavlja neprimeren zgled ustrezne prehrane, saj bodo mnogi takšen način prehranjevanja ohranili tudi v prihodnje. Zato tovrstna prehrana ne škodi zgolj trenutnemu, temveč tudi bodočemu zdravstvenemu stanju študentov in študentk, s tem pa tudi dobrobiti celotne družbe, v kateri bo študentska populacija delovala ter jo sooblikovala.

Za nudenje zdravih obrokov, pa tudi za posebne prehranske potrebe študentov in študentk, bi lažje ustrezno poskrbeli v javnih menzah, ki se že nahajajo v domovih za starejše, bolnicah, šolah in drugih javnih ustanovah. Tamkajšnja prehrana je kakovostna, hranilna in varna za osebe z vsemi prehranskimi posebnostmi, saj je regulirana in je ne ponujajo zaradi dobička, temveč zagotavljanja obrokov za vse, ki jo potrebujejo! Javne menze so tem populacijam namenjene z razlogom – starejši si pogosto ne zmorejo kuhati sami, otroci pa potrebujejo obrok v času, ko so starši v službi. Tudi študenti in študentke se soočamo s tovrstnimi problemi. Kuhanje nam preprečujejo prostorske omejitve, kot so premajhne (ali odsotne) kuhinje v študentskih domovih, ter časovna stiska. Zato se sprašujemo, zakaj topel obrok pripada šoloobveznim otrokom, otrokom v vrtcih in dijakom ter dijakinjam, študenti in študentke pa smo prepuščeni sledenju cenam in regulirani ponudbi zasebnikov.

Javne menze bi poleg potreb študentov in študentk pomembno vplivale na dostopnost zdrave prehrane za zaposlene. Pomemben del univerz v Ljubljani se nahaja na centralnih lokacijah, ki so hkrati najbolj izpostavljene pritiskom turizma, kar narekuje ponudbo prehrane. Zaposleni v okolici potrebujejo predvsem obrok, dostopen v odrejenem času za malico, in jim je omejena, vendar kvalitetna ponudba bolj sprejemljiva kot turistom v iskanju edinstvenih kulinaričnih izkušenj. V ta namen bi bila smiselna rešitev skupnih javnih študentskih in delavskih menz, za kar bi bila potrebna uporaba obstoječih menz ter izgradnja novih v večjih študijskih središčih. Izboljšanje obratov javne prehrane, ki so predpogoj za delo in študiranje, je namreč naš skupni problem, ki terja skupno rešitev.

Javne menze bi predstavljale dobro alternativo sistemu študentske subvencionirane prehrane tudi v manjših študijskih krajih, ki večinoma že imajo za to potrebno infrastrukturo. Na periferiji se tržna ponudba podobno kot v prestolnici trenutno usmerja bodisi v hitro prehrano, bodisi v butično ponudbo za premožnejše potrošnike, dnevne malice pa so na voljo na redkih lokacijah, kot so nakupovalni centri poleg večjih pisarniških objektov. Tržni mehanizmi drugje preprosto ne morejo zagotoviti cenovno dostopnega in zaokroženega obroka. Razširitev zmožnosti javnih institucij, ki obroke nudijo že sedaj (šole in domovi za ostarele), bi lokalnim skupnostim prihranila čas, ponudila dodaten prostor za tkanje družbenih vezi ter razbremenila predvsem ženske iz podeželskih okolij.

Število ponudnikov študentske subvencionirane prehrane iz leta v leto upada – pred desetimi leti jih je bilo 743, lani pa zgolj 311. Poleg tega je trenutni sistem študentskih bonov netrajnosten. Ponudba študentske prehrane je namreč prepuščena večjemu številu ponudnikov, namesto da bi se zagotavljalo centralne “postaje”, kuhinje ali menze, kjer je na voljo študentski obrok. Zaradi konkurenčnosti gostinci ponujajo število menijev, ki presega povpraševanje študentov in študentk, zaradi česar zavržejo veliko hrane. Poleg tega morajo ponujati sadje in juho, ki sta pogosto nekakovostna in ju študenti ter študentke ne vzamejo, zato tudi ta konča v smeteh. Z manjšim številom ponudnikov študentske prehrane bi lažje kontrolirali količino odvržene hrane in z odkupi lokalno pridelane zelenjave in sadja spodbujali lokalno pridelavo. Z manjšim številom menijev in bolj kakovostno hrano bi zagotovili manj živilskih odpadkov. Sistem stroge regulacije in popisovanja sestavin ter obrokov že poteka, zato tovrstna sprememba ne bi povzročila dodatnih administrativnih stroškov in časovnih obremenitev.

Za uresničitev sistema, ki zagotavlja potrebe in zdravje vseh študentov ter študentk, moramo sprva postaviti sistem, ki vključuje vse študente in študentke ter ponuja obroke, ki so ustrezni v okviru prehranskih smernic NIJZ. Študenti in študentke smo z januarskim dvigom maksimalnega doplačila za koriščenje študentskih bonov pričeli akcijo javnih samoorganiziranih menz, ki jih je bilo do sedaj že pet. Prav tako sta potekali že dve skupščini o sistemu študentske prehrane. Na izpostavljeno problematiko opozarjamo že dalj časa, prav tako pa iščemo predloge za spremembo in izboljšanje obstoječega sistema prehrane!

Do celotne izjave lahko dostopate s klikom na povezavo: https://bit.ly/3RVv9pY