V soboto se je med obema Goricama odvil prvi čezmejnipodnebni štrajk. Njegovi pobudniki Mladi za podnebno pravičnost, Fridays For Future Gorizia in Fridays For Future Trieste so se za organizacijo štrajka odločili, ker so spoznali, da se tako v Sloveniji, kot v Italiji soočamo s podobnimi problemi. Na obeh straneh meje lahko namreč vidimo, da se kljub alarmantnemu stanju, ne spremeni nič. Politiki dajejo prazne obljube, kapital pa v gonji za dobički nemoteno uničuje naše naravno okolje. Zato je bil namen tega podnebenega štrajka biti prvi korak za vzpostavitev skupne borbe za podnebno pravičnost. Na poziv se je odzvalo več okoljskih kolektivov, ki so v govorih tekom štrajka predstavili svoj lokalni okoljski boj. Med njimi izpostavljamo naslednje.
Tržaški kolektiv Comitato NO Ovovia (Ne/proti žičnici) je predstavil večletna prizadevanja proti izgradnji žičnice med Trstom in njegovim kraškim zaledjem. Če se projekt sam po sebi morda ne zdi problematičen, je potrebno orisati širši kontekst:
Gre za projekt, ki nastaja brez privolitve lokalnih prebivalcev. Trasa postavitve žičnice bi tako potekala kar čez dvorišča in vrtove večih prebivalcev, ki se s tem ne strinjajo. O zadevi so želeli lokalci odločati na referendumu, a so jim lokalne oblasti to možnost odrekle;
Trst in kraj Opčine, ki naj bi jih ta projekt povezal, že imata vzpostavljeno povezavo prek tramvaja, ki pa že več let stoji. Vse kar bi bilo torej potrebno, je, da se proga dokončno popravi in ponovno odpre. Žičnica je torej povsem nepotreben poseg v okolje, ki se v prvi vrsti vzpostavlja za potrebe še večje turistifikacije Trsta na račun lokalcev;
Sredstva za projekt bi se črpala iz fonda za zeleno tranzicijo. Namesto, da bi se ta sredstva porabila za kakšen okoljsko koristen projekt (ali – glede na to, da smo v kapitalizmu – vsaj okoljsko manj škodljiv), bi šla za povsem nepotreben projekt, ki posega v naravno okolje izključno zato, da bi Trst naredil turistično bolj zanimiv.
Iniciativa proti žičnici ni zgolj povsem upravičena, ampak je hkrati tudi dober primer konkretnega okoljskega boja, v katerega niso vključeni le že vpeti aktivisti in aktivistke “s scene”, ampak tudi (vse) več lokalnega prebivalstva. Prav prek vstopa v konkretne boje z lokalci se odpira možnost za njihovo politizacijo in senzibilizacijo tudi za druge politične boje.
Kot naslednjega naj izpostavimo govor predstavnika kolektiva No Acciaieria (Ne/proti jeklarni) iz kraja San Giorgio di Nogaro. Ta se nam je še posebej vtisnil v spomin, saj govorec ni predstavil zgolj lokalnega boja (in zmage!) proti postavitvi jeklarne sredi tamkajšnjega zaliva, ampak je ta boj orisal v širšem kontekstu. Tako ni problematiziral zgolj okoljskega vidika jeklarne, ampak se tudi vprašal zakaj sploh proizvajamo toliko jekla, kot ga in za katere namene se to uporablja. Ali res potrebujemo vse te megalomanske projekte, katerih namen je zgolj ustvarjanje dobička? In zakaj zavraga dopuščamo, da se proizvaja jeklo za potrebe orožarske industrije? Zaključil je, da je boj proti jeklarni primer tega kako okoljski boj ne more biti zgolj prizadevanje za zdravo okolje, ampak mora nujno postati tudi boj proti kapitalizmu in za mir.
V tej smeri je šel tudi govor predstavnika tržaškega kolektiva Trieste Ecosocialista. Dejal je, da sta se politika in kapital že odzvala na jezo mladih ter obljubila svojo različico zelene tranzicije. A to je lažna tranzicija, ni tranzicija, ki jo ljudje hočemo! Gospodarstvo bo zeleno šele takrat, ko njegovo osrednje gonilo ne bo več kapitalistično zasledovanje dobičkov, ampak ko bomo ljudje dejansko imeli besedo kaj, koliko in kako se proizvaja. Zelena tranzicija mora biti hkrati pravična in torej ne pomeni ozelenitve imperialističnega centra na račun globalnega juga in mora iti na račun kapitala, ne delavca. Zato je potrebno odpor nujno graditi skupaj in od spodaj, iz baze, na principih ekosocializma in internacionalizma.
In prav to je bil namen tega štrajka, ki je v tem pogledu uspel. Povezal je ljudi, ki bijejo podobne boje na obeh straneh meje, a se pred tem niso zares poznali. V nestrpnem pričakovanju prihodnjega sodelovanja tako našim tovarišem iz Italije sporočamo naslednje: alla lotta compagni e compagne, ci vediamo in battaglie a venire! (V boj tovariši in tovarišice, se vidimo v naslednjih bitkah!)
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega