Zgolj teden po tem, ko smo na Rdeči pesi objavili zadnji Palestinski dnevnik (https://bit.ly/3RNylny), so Gazo zajeli ognjeni zublji in eksplozije. Napad na Gazo, največje in najbolj gosto poseljeno begunsko taborišče na svetu, kjer na enem kvadratnem kilometru živi kar 6500 ljudi, je sledil Hamasovem napadu na Izrael, ki je presenetil tako izraelsko obveščevalno službo kot izraelske oblasti in vojsko. Hamas, gibanje, katerega po večini sestavljajo palestinski islamski fundamentalisti in nacionalisti in ki ima oblast v Gazi, je v soboto zjutraj presenetil z raketnimi izstrelki in prebojem izraelskega protiraketnega sistema. Nato je na stotine Hamasovih borcev prebilo najbolj varovano ograjo na svetu in napadlo vojaška oporišča ter izraelska mesta na meji.
Število žrtev na obeh straneh iz ure v uro narašča, v Izraelu vlada izredno stanje, po zaprašenih in porušenih ulicah Gaze ležijo trupla, Gaza je še bolj odrezana od sveta. Glede na to, da Izrael po vojaški tehnologiji, obveznem vojaškem naborništvu za vse polnoletne državljane in državljanke, proizvodnji in prodaji orožja, spada med najbolj militantne države sveta, je napad Hamasa resda presenetljiv. A gre zgolj za vojaški vidik. Pri napadu Hamasa namreč ne gre za vzrok, ampak posledico – neposredno posledico nasilnega zatiranja Palestincev, ki se je še dodatno zaostrilo pod desničarsko vlado Netanjahuja. Trditev, da je Hamasov napad presenečenje, je ignorantska in dvolična iz dveh razlogov:
Prevladujoči mediji se na vse pretege trudijo, da bi Hamasov napad prikazali kot napad skrajnežev, s katerim večina Palestincev v Gazi in na Zahodnem bregu “nima veliko za opraviti”. S tem direktno zanikajo vsakodnevno trpljenje in borbo Palestincev, ki pod izraelsko okupacijo živijo že od leta 1967, ko je po t.i. šestdnevni vojni Izrael okupiral Golansko planoto, Sinajski polotok, Zahodni breg z vzhodnim Jeruzalemom in Gazo ter s tem povzročil eno največjih begunskih katastrof.
S tem, ko se trenutno vojno stanje v Palestini poskuša predstaviti kot »napad skrajnežev« na Izrael in »upravičeni povračilni napad Izraela« na Gazo, se zanikajo dolgoletna prizadevanja Palestincev za njihovo osvoboditev. Še več: Palestince se postavlja v vlogo pasivnega subjekta, vlogo nemočne žrtve, vlogo opazovalca. A boj Palestincev presega nedavni napad Hamasa. Gre za boj proti izraelski okupaciji in apartheidu, ki ga podpira zahodni imperializem, kar nas privede do dejanskih vzrokov za stanje v Palestini.
Drugi razlog torej tiči v zgodovini kolonialne in imperialistične politike, ki so jo skozi 20. in 21. stoletje na Bližnjem vzhodu izvajale zahodne velesile. Prične se z neuspešno in katastrofalno britansko mandatno politike po 1. svetovni vojni, ki je Palestincem lažno obljubljala pravico do samoodločbe, v resnici pa palestinsko območje uporabljala za izkazovanje vojaško-strateške moči, izkoriščanje ljudi in naravnih virov. Nadaljuje se leta 1948, ko je bil ustanovljen Izrael, za Palestince znano kot »nakba« (katastrofa). Skozi celotno 20. stoletje so se ustvarjali pogoji za sodobni imperializem, ki ga pod taktirko Združenih držav Amerike izvaja Zahod in s tem podpira izraelsko kolonizacijo in okupacijo. Sedanji konflikt še dokazuje, da je bila ustanovitev palestinske uprave po sporazumih iz Osla leta 1993 popolna polomija, katere namen je bil spremeniti nekdanji napredni palestinski odpor, Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO), v silo, ki je zagotavljala izraelski “mir” z nadzorovanjem lastnega ljudstva. Tudi zato ima danes Zahodni breg povsem drugačen status kot Gaza.
Letos mineva 75 let od »nakbe«, ko je iz Palestine zbežalo kar 700.000 Palestincev. Po podatkih ZN ima danes status begunca kar 5,9 milijona Palestincev in Palestink
Nedavni napad nas ne bi smel presenetiti. Kvečjemu gre za odziv, za reakcijo in nenazadnje dokaz za to, da so življenjske razmere v Gazi že desetletja milo rečeno katastrofalne. Gre za odziv na to, da več kot polovica Palestincev živi v hudi revščini, da je več kot 80 odstotkov ljudi v Gazi odvisnih od humanitarne pomoči, da več kot 64 odstotkov ljudem grozi lakota, da so zdravstvena oskrba, javne storitve in infrastruktura v Gazi skorajda neobstoječe. Gre tudi za odziv na to, da kar 22 odstotkov palestinskih otrok umre pred petim letom starosti. Gre za odziv na sistemsko nasilje in apartheid, ki ga že desetletja izvaja izraelska politika ob odkriti ali tihi podpori Zahoda.
Voditelji zahodnih vlad imajo polna usta besed o tem, da ima Izrael pravico do povračilnih ukrepov in obrambe ne glede na sredstva. Netanjahu že napoveduje, da bo »trajno spremenil Bližnji vzhod«. Prevladujoči mediji in svetovna javnost pa ugibajo, kaj bi te napovedi lahko pomenile. Glede na odziv mednarodne javnosti zagotovo nič dobrega za Palestince. Izrael bo namreč uporabil vsa mogoča sredstva in izrabil priložnost za še več etničnega čiščenja in zatiranja. Podobno zaostrovanje bi lahko pričakovali tudi na Zahodnem bregu. Joav Galant, izraelski obrambni minister je dejal, da se borijo »proti človeškim živalim« ter da bodo temu primerno tudi ravnali.
Izrael je napovedal vojno. Zahod pa se odziva po starem: ko se gre za več desetletno sistematično uničevanje Palestincev odvrača pogled (v zadnjem letu je zaradi obstreljevanj, pomanjkanja in slabe zdravstvene oskrbe umrlo 200 Palestincev, kar 2781 je bilo ranjenih), zgane se šele, ko se gre za varnost Izraela. Tisti, ki govorijo o “palestinskem terorizmu”, bi se morali spomniti, da ko so Palestinci leta 2018 sprožili miroljubno gibanje množičnega odpora, je izraelska država odgovorila s streljanjem in ubila več sto neoboroženih protestnikov, med katerimi je bilo 46 otrok. Isti ljudje, ki danes govorijo o “terorizmu”, so molčali v letih 2008 do 2009, ko je Izrael ubil 1391 Palestincev, od tega 318 otrok, uničil več kot 3.500 domov in več deset tisoč ljudi pustil brez strehe nad glavo ter opustošil druge zgradbe in ključne infrastrukturne objekte v Gazi. Molčali so tudi leta 2014, v kateri je Izrael ubil 2203 Palestince, od katerih jih 1372 ni sodelovalo v spopadih, vključno s 528 otroci ter uničil ali močno poškodoval več kot 18.000 domov, zaradi česar je več kot 100.000 Palestincev ostalo brez doma.
To je le nekaj nedavnih primerov. Medtem ko bo izraelski vladajoči razred vojno stanje izkoristil za konsolidacijo okrog »nacionalne varnosti«, se bo trpljenje Palestincev nadaljevalo. Nadaljevalo se bo s politično podporo držav Zahoda (ne pozabimo, da te iste države izražajo največjo mero solidarnosti z Ukrajinci) ob vojaški podpori Nata, kamor spada tudi Slovenija. Vendar pa dolgoročno zgolj besede obsodbe izraelske okupacije niso dovolj. Podpora boju za palestinsko osvoboditev mora slediti strmoglavljenju vseh reakcionarnih režimov, ki delujejo kot imperialistični podizvajalci na Bližnjem vzhodu – v državah kot so Egipt, Savdska Arabija, Katar, Jordanija, ki omogočajo status quo.
Desetletja resolucij ZN in mednarodnih sporazumov niso niti malo pospešila osvoboditve Palestincev. Pravzaprav je bilo ravno nasprotno, saj so izraelski državi omogočili, da zaseda vedno večji del palestinske zemlje. Čas je za, da se imperialistično vmešavanje in okupacija Palestine končata! Ključnega pomena pri tem je mednarodna solidarnost delovnih ljudi, ki ne temelji zgolj na abstraktnih željah po miru, ampak na konkretnih spremembah – na zlomu kapitalističnega sistema in njegove podaljšane roke imperializma.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega