V zadnjih tednih spremljamo več novic povezanih s tokovi obupanih ljudi iz svetovne periferije, ki se valijo v imperialistični center. Na eni strani v javnost prihajajo novice o prenatrpanih azilnih domovih po celotni državi, kjer priseljenci živijo v nehumanih razmerah. Ta problem seveda ni od včeraj. Po drugi strani pa notranji minister Pokljukar obljublja, da bo panelna ograja ostala na meji v bližini Rigonc v občini Brežice. Po obisku te vasi, kjer mejo prečka okrog 90% vseh beguncev, je še močneje zagotovil, da bo vlada poostrila nadzor nad mejo na tem področju z dodatnimi policijskimi enotami, konjeniškimi patruljami in bolj rednim preletavanjem mejnega območja s helikopterji. V rog “nacionalne varnosti” skupaj z njim oportunistično trobijo tudi lokalni predstavniki svobodnjaškega “gibanja”.
S tem je stranka Gibanje Svoboda prekršila svoj predvolilni program, kjer je obljubljala, da bodo odstranili “tehnične ovire ter jih nadomestili z dokazano učinkovitejšimi metodami (npr. daljinski nadzor)”, kot tudi koalicijsko pogodbo, kjer so obljubljali odstranitev rezilne žice in ostalih tehničnih ovir. Saj ne, da obljube buržoaznih strank pomenijo kaj veliko, prav tako pa nas ne sme presenetiti popoln obrat k nacionalistični retoriki – podobne ukrepe lahko spremljamo tudi pri (neo)liberalnem francoskem predsedniku Macronu. Seveda, tudi med “svobodomiselno” volilno bazo liberalnih strank ni opaziti resnega nasprotovanja tem ukrepom – individualne svoboščine malomeščanov s pravilnim “pravnim statusom” so pač bolj pomembne od izgubljenih življenj beguncev v Sotli, Kolpi ali Sredozemlju.
Liberalne vlade (spomnimo se, vlada Mira Cerarja je tista, ki je postavila ograjo in bodečo žico na mejo) torej prav tako (če ne še bolj), kot desne vlade (če ne še bolj), utrjujejo mejo… Tako tudi na tem področju ni bistvene razlike med obema poloma buržoaznega parlamentarizma. Velja pa poudariti, da takšni ukrepi dejansko ne zmanjšujejo priseljevanja, le pot za prebežnike vseh vrst naredijo bolj nevarno in smrtonosno.
Omeniti velja tudi preganjanje “organiziranih kriminalnih združb, ki se ukvarjajo s “tihotapljenjem ljudi”, ki jih omenja koalicijska pogodba trenutne vlade. Tu gre za zakrivanje dejanskega problema – za vedno večji pritok revežev iz svetovne kapitalistične periferije ne moremo kriviti tihotapcev ljudi, ti se zgolj okoriščajo z obupom teh ljudi. Problematika migracij je strukturna, vgrajena v samo delovanje kapitalističnega sistema.
V grobem lahko orišemo tri glavne vzroke za migracije iz svetovne periferije. Prvi je razkroj tradicionalnih kmetijskih struktur zaradi vključevanja izkoriščanih dežel v svetovni kapitalistični sistem. Zaradi tega so mnogi majhni kmetje pregnani s svoje zemlje, hkrati pa mesta v njihovih državah niso zmožna absorbirati tako velike populacije, zaradi česar se razvijejo ogromni revne četrti (slumi), kjer te obubožane množice živijo v revščini. Če iščemo podobnosti z razvojem kapitalizma v Evropi med 1850 in 1920, ko se je tu odvijal podoben proces, lahko vidimo, da so današnji tokovi priseljevanja pravzaprav potoček, če jih primerjamo z reko evropskih izseljencev v “Novi svet”. Če povzamemo: prvi razlog za emigracijo iz periferije je revščina, ki jo imperialistično izkoriščanje le še poglablja.
Drug vzrok za migracije so različne vojne, ki se odvijajo v perifernih državah in so velikokrat povzročene s strani zahodnega imperializma, na primer potencialno posredovanje Francije in njenih lokalnih kompradorskih držav v Maliju, ki se kaže na obzorju. Tretji vzrok pa so vedno hujše posledice podnebnih sprememb, če omenimo le nedavne poplave v Libiji, ki bodo nedvomno prispevale k migracijam v trdnjavo Evropo.
Seveda so vsi ti trije dejavniki povezani in lahko njihov vzrok iščemo v neskončni težnji po akumulaciji kapitala, ki se ne ozira na okoljsko in človeško škodo, ki jo pri tem povzroči. Tako lahko na podlagi te krajše analize sklenemo, da resna proti-migracijska politika ni postavljanje ograj in vojske na mejo, temveč skupen boj proti kapitalizmu ter boj za osvoboditev perifernih držav iz jarma zahodnega imperializma. Samo s tem si lahko izborimo razvoj v družbeno koristno in ekološko smer.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega