V Palestinskem muzeju sem se zaklepetala s Palestinko moje starosti. Tudi ona je, tako kot jaz, študentka, a ker obiskuje palestinsko Univerzo Al Quds, je njej in ostalim palestinskim študentom študij močno otežen. Prejšnji teden jo je na poti na fakulteto skoraj zadel strel. “Letel je le nekaj centimetrov mimo mene,” mi je povedala in nakazala z rokami. Zavem se, da je prav teh nekaj centimetrov sreče odgovornih, da sem jo spoznala. A najbolj žalostno je, da njena zgodba še zdaleč ni osamljena, ampak del vsakdanjosti palestinskih študentov.
Palestinsko izobraževanje je bilo na udaru ves čas okupacije. Leta 1967 v času šestdnevne vojne (naksa) je izraelska oblast prepovedala izobraževanje Palestincev. Med letoma 1987 in 1992 so ukazali zaprtje vseh palestinskih univerz. V času izdajanja odlokov glede prepovedi izobraževanja so se tako Palestinci namesto v šolah in na fakultetah sestajali doma in se učili po svojem učnem načrtu. Ko so Izraelci to ugotovili, so izdali vojaški odlok o prepovedi zbiranj več kot deset ljudi, a tudi to jih ni ustavilo. Pouk so nadaljevali v avtomobilih in si skrivaj delili zapiske. Do vzpostavite Palestinian National Authority leta 1993, so takšne vojaške odloke izdajali brez prestanka.
Čeprav izobraževanje danes ni prepovedano, je ves čas pod nadzorom izraelskih oblasti. Več kot 60 odstotkov območja Zahodnega brega je v coni C, kjer ima okupator tako vojaško kot civilno oblast, kar pomeni, da lahko omejujejo gradnjo šol, univerz in drugih izobraževalnih institucij. Veliko šolam in univerzam grozi, da bodo podrte, ker Izraelska oblast trdi, da so bile zgrajene brez dovoljenj. To ne velja le za šole, ampak tudi za hiše Palestincev.
S številnimi problemi se zaradi okupacije soočajo tudi študentje, saj jih Izraelci razumejo kot grožnjo režimu. Na Univerzi v Birzeitu so ustanovili organizacijo Rigth to Education, ki študentom in zaposlenim, ki so aretirani ali zaprti nudi pravno pomoč, s pomočjo mednarodne mreže pa tudi ozavšča o pomenu dostopa do izobrazbe v Palestini. Naj dodamo, da so vse univerze v Palestini zasebne, kar že takoj omejuje dostopnost do terciarnega izobraževanja.
Že pot do fakultete je za študente izjemno zahtevna. V času druge intifade (vstaje Palestincev leta 2000) je bila cesta med Ramallo in Birzeitom, kjer je ena pomembnejših univerz, zaprta, zato so morali študentje na predavanja hoditi 40 kilometrov peš ali pa z osli.
Članice organizacije so nam pojasnile, da vsakodnevno oviro predstavljajo kontrolne točke, ki študentom in študentkam podaljšajo pot do univerze ali pa jim jo celo preprečijo. Poleg stalnih kontrolnih točk obstajajo še premične oziroma začasne, ki jih Izraelski vojaki postavijo vsakič na drugi lokaciji, kar nenačrtovano podaljša in oteži pot. Študenti in študentke zato na predavanja velikokrat zamujajo. Ena izmed profesoric na univerzi je izpostavila, da so zaradi poti pogosto zelo utrujeni in čustveno izčrpani.
Dostop do izobrazbe otežuje tudi segmentiranje ozemlja, ki ga izvaja Izrael s svojimi naselbinami (settelements) na palestinskem območju. S fragmentacijo izolira univerze in onemogoča dostop študentom iz drugih delov Palestine. Leta 2000 je Univerzo v Birzeitu obiskovalo 350 študentov iz Gaze, leta 2005 je ta številka padla na 35, letos pa so le še štirje. Segmentacija ozemlja in izolacija je le še ena izmed taktik širitve Izraela in krepitve apartheida.
Eno najhujših oblik posega v izobraževanje predstavljajo napadi na kampusu. V zadnjih 28 letih so izraelski vojaki kar 18-krat vdrli na univerzo v Birzeitu. Leta 2018 je skupina izraelskih vojakov pod krinko vstopila na kampus in ugrabila Omarja Kaswanija, študenta in predsednika študentskega sveta. Izraelski vojaki običajno targetirajo študente, ki so politično aktivni, poleg tega pa študentom pred volitvami iz lažnih profilov pošiljajo grozilna sporočila o tem, da naj se ne udeležijo volitev v študentski svet ali pa da naj raje ne volijo za določene stranke.
Leta 2019 so na Univerzi v Birzeitu ugrabili še tri študente. Lansko leto so vdrli v kampus, streljali in poškodovali enega in aretirali pet študentov, ki so bili del študentskega gibanja. Eden izmed njih je še vedno v zaporu. Na ta način okupator zastrašuje palestinske študente pred tem, da bi se organizirali in se politično angažirali.
Do danes so izraelske sile samo na Univerzi v Birzeitu ubile kar 30 študentov. Aretirali in zaprli so več kot 2000 študentov Univerze v Birzeitu, 70 od teh jih je danes še vedno v zaporu. Petnajst od zaprtih študentov ne ve, kdaj in če jih bodo izpustili.
Zelo vzpodbudno je bilo videti, kako zelo pomembna je Palestincem izobrazba, kljub temu da ni nujno, da bodo dobili zaposlitev v smeri študija. Kot je dejala ena izmed birzeitskih profesoric, izobrazbo dojemajo kot vrsto upora proti okupatorju. A vsakdan palestinskega izobraževanja je zaznamovan z nasiljem, omejevanjem dostopa in tudi zaviranjem razvoja palestinske države. Posledično to pomeni, da Palestina nima dovolj denarja za razvoj javnih storitev, ki, kot vemo, močno vplivajo na kvaliteto življenja.
Konkretno na primeru univerz, ki so izključno zasebne, pa lahko ugotovimo, da so neenakosti zelo izrazite. Delno dostopnost rešujejo z donacijami in štipendijami, a kljub temu morajo študentje ob študiju delati, starši pogosto že ob rojstvu otroka načrtujejo, kako bodo plačali njegovo šolnino. Ker gre za velike družine, se dogaja tudi to, da se od sinov pričakuje, da bodo delali za šolnine njihovih sester.
Izraelski apartheid ne le neposredno ubija in uničuje, pač pa tudi zaostruje neenakosti znotraj Palestine. Na tisoče Palestincev trpi pod železno peto izraelskega imperializma, ki se v Palestini kaže v različnih pojavnih oblikah. Popolno osvoboditev izpod izraelskega jarma lahko doseže samo organizirano palestinsko ljudstvo ob podpori protiiimperialistične fronte, ki bo s porazom kapitalizma in imperializma končala vsakodnevno trpljenje in izkoriščanje.
Ob sredah bomo še naprej objavljali dnevniške zapise Maše in Ane, ki sta se avgusta udeležili izmenjave v Palestini. Tokratni zapis je z nami delila Maša.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega