V zadnjem obdobju se je v državah kapitalističnega centra razširil in uveljavil izraz »anti-consumerism« (»protipotrošništvo«), s katerim označujemo načelno, dosledno zavračanje potrošništva oziroma potrošniških navad.
Pozicija sodobnega nasprotovanja potrošništvu v splošnem predpostavlja naslednje; podnebna kriza je (kot kriza kapitalizma) izključna, nujna posledica odločitev, ki jih prakticiramo v našem vsakdanjem življenju. Posameznik je zatorej primoran sprejeti individualno odgovornost in se na ravni svojih vsakodnevnih odločitev načrtno izogibati vključevanju v kapitalistično potrošnjo.
Zagovorniki omenjene pozicije, ki jo sicer reproducirajo tudi liberalni mediji, se navadno zatekajo k idealistični vulgati, da se »spremembe začno pri posamezniku«. Ta naiven, vendar razmeroma razširjen argument je pogostokrat uporabljen kot apologetski očitek napredno usmerjenim posameznikom kot »vzvišenim moralistom«, ki morajo svoj pogled od izkoriščanja med razredi, preusmeriti k lastni reprodukciji (denimo k hrani, ki jo uživajo) in s spremembami začeti »pri sebi«.
Zavračanje potrošništva je – brez ustrezne razredne podlage in analize – trend, ki v nobenem primeru ne more vplivati na ustroj kapitalističnega produkcijskega načina. Poglejmo si, zakaj spremembe individualnih potrošniških navad ne ponujajo ustrezne rešitve in jim posledično ni smiselno slediti.
Izhodišča omejenost produkcijskih faktorjev poraja tako imenovani družbeni produkcijski problem, ki sestoji iz reševanja vprašanj: kaj producirati, koliko in za koga producirati in kako producirati. Produkcijski odnosi se pri tem kažejo kot zakonitosti gospodarskega procesa – ta poteka v štirih fazah (produkcija, delitev, menjava in potrošnja). Produkcija je prva, začetna faza gospodarskega procesa, od katere so nadalje odvisne vse ostale faze. Namen produkcije je ustvarjati materialne dobrine, ki rabijo direktno (potrošna sredstva) ali indirektno (produkcijska sredstva). Brez nje si ni mogoče zamisliti delitve, menjave in potrošnje; s potrošnjo se tako zgolj uresničuje končni cilj produkcije – zadovoljevanje družbenih potreb. Pozicija zavestnega nasprotovanja potrošništvu izhaja iz domneve, da je obstoječe ekonomske razmere mogoče spreminjati preko potrošnje. Zagovorniki tega stališča pozornost od produkcije preusmerijo k potrošnji. Ob tem spregledajo dejstvo, da izkoriščanje delovne sile (zajemanje presežnega produkta) in naravnih virov potekata v okviru produkcije. Nasprotniki potrošništva se zatorej osredotočajo izključno na posredne učinke produkcije, ne pa na produkcijo samo.
Splošno znano je, da številni industrijski sektorji (predvsem industrija predelave fosilnih goriv in energetika) porabijo zajeten del virov – ta je seveda nesorazmerno večji od dela, ki ga porabijo individualni potrošniki. Po podatkih raziskave Carbon Majors, je 100 največjih podjetij s področja predelave fosilnih goriv v letih 1988–2017, prispevalo kar 71 % izpustov toplogrednih plinov. Omeniti velja tudi podatek, da je ameriška vojska institucija, ki porabi največ nafte na svetu; svetovna poraba virov je tako med drugim neločljivo povezana z imperialistično politiko vodilnih kapitalističnih držav. Razvidno je, da ekonomskih, političnih in vojaških razsežnosti kapitalističnega razvoja – kar zadeva porabo virov – ni mogoče primerjati s potrošniškimi navadami delovnih ljudi. Delavec, ki kupi pametni telefon, da bi si lahko po napornem dnevu zagotovil dostop do razvedrilnih vsebin, ne predstavlja resne grožnje planetu; mantre o »majhnih korakih«, s katerimi je mogoče rešiti planet pred podnebnim zlomom, zatorej služijo le interesom vladajočega razreda.
Koncept zmanjševanja potreb izhaja iz predpostavke, da ima večina ljudi v državah kapitalističnega centra – upoštevati je treba tudi nekatere (pol)periferne države – potrošniške navade, ki jih je moč preprosto omejiti oziroma zmanjšati. V času zviševanja cen in vse večje prekarizacije dela je to nepremišljen in v osnovi reakcionaren koncept, s katerim skušajo nosilci razredne in politične moči pozornost preusmeriti onkraj resničnega, organiziranega boja proti kapitalizmu.
Sveta ni mogoče spremeniti s spremembo (individualnih) potrošniških navad. Kot smo videli, je potrošnja faza gospodarskega procesa in kot taka predstavlja nadaljevanje družbene produkcije. V okviru produkcije, ki jo s potrošnjo (le navidezno) povezujejo tržne zveze v fazi menjave, poteka nenasitno izkoriščanje človeka in planeta. Kar potrebujemo ni sprememba potrošnje, temveč produkcije. V oči bode dejstvo, da je potrošnja posamičnih akterjev tako rekoč neprimerljiva s potrošnjo največjih kapitalističnih proizvajalcev, ki se ukvarjajo s predelavo fosilnih goriv. Ukrepanje posameznih potrošnikov ni sredstvo za boj proti sistemski, strukturni nepravičnosti – potrebne, revolucionarne spremembe je mogoče doseči samo z radikalno spremembo produkcijskih odnosov.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega