Pred dnevi je Evropska komisija predlagala uvedbo evropskega dneva spomina na žrtve nezgod pri delu. Izbran je bil datum 8. avgust, in sicer v spomin na nesrečo v belgijskem rudniku Bois du Cazier pred natanko sedemdesetimi leti, ko je življenje izgubilo 262 delavcev 12 narodnosti.
Ob tej priložnosti bomo nekaj besed namenili tematiki varnosti pri delu v kapitalizmu. Za začetek si oglejmo si statistiko.
Pri inšpektoratu za delo je bilo lani prijavljenih 14.189 delovnih nezgod, med njimi 21 smrtnih in 946 težjih. Na področju varnosti in zdravja pri delu je bilo opravljenih več kot 5 tisoč inšpekcijskih pregledov in ugotovljenih kar 9.623 kršitev, največji delež, 29,3 odstotka, v gradbeništvu. Leto 2026 po nekaterih navedbah prinaša še slabšo statistiko. Ob tem velja poudariti, da k tem številkam niso prištete smrti zaradi poklicnih bolezni in bolezni, povezanim z delom. Dejanske številke, povezane z nezgodami in poklicnimi boleznimi, za katerimi so konkretni delovni ljudje in družine, so torej še veliko višje.
Kako to, da so ob vseh ukrepih in ob sodobni delovni opremi delovne nezgode še vedno pogoste? Razlogi so kot vedno strukturni. Kapitalizem je sistem, ki na prvo mesto postavlja profit, vse ostalo pa je zanj zgolj obrobnega pomena. Čeprav se je varnost delavcev skozi zgodovino povečala (sprejeti so bili številni varnostni ukrepi, stroji so na splošno varnejši kot nekoč), so pritiski kapitala, ki skuša priti do čim višje presežne vrednosti v čim krajšem času, v osnovi ostali enaki. Nezgode tako niso naključne anomalije, temveč strukturne posledice kapitalističnega načina proizvodnje. S tem nočemo reči, da kapitalizem neposredno povzroča delovne nezgode, pač pa, da ustvarja pogoje, v katerih so te pogostejše.
Do te ugotovitve je v delu Položaj delavskega razreda v Angliji prišel tudi Friedrich Engels, ko je analiziral nezgode, ki so se zgodile med čiščenjem strojev. Engels je zapisal: »Mnogo nesreč se na primer pripeti, če hočejo delavci čistiti stroje, medtem ko se vrte. Zakaj? Ker podjetnik sili delavce, da morajo čistiti stroje v prostem času, ko stoje, delavca pa seveda prav nič ne veseli, da bi si dal odškrbniti od svojega prostega časa.« Za nezgode, o katerih je govoril Engels, ni bil kriv delavec, temveč kapitalist, ki je od delavca zahteval, da stroj očisti v prostem času, delavec pa se je zato odločil za čiščenje stroja, ko je ta obratoval, kar je pomenilo nevarnost.
Uvedba evropskega dneva spomina na žrtve nezgod pri delu nas ne sme pustiti zgolj pri besedah. Od politike moramo zahtevati konkretne ukrepe za večjo varnost delavk in delavcev – tako na področju delovnih nezgod kot tudi na področju poklicnih bolezni. Seveda pa ni dovolj samo pasivno čakanje na politiko. Najučinkovitejše sredstvo za večjo varnost in boljše delovne pogoje je delavsko organiziranje.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega