Nedavno množično prečkanje maroško-španske meje v Ceuti, španski eksklavi na severu Maroka, je spodbudila kombinacija propagande na družbenih omrežjih, neaktivnosti maroških varnostnih sil in geopolitičnih okoliščin, ki namigujejo na ameriško in izraelsko vpletenost. Vse to podrobno opisuje prispevek Owna Jonesa, ki smo ga objavili v petek. Prevod je dostopen je na naši spletni strani.
Dejstva na laž postavljajo rasistično retoriko evropskih politikov o “invaziji” afriških migrantov, ki naj bi si jo španska vlada s svojimi politikami nakopala sama. A tudi Jones prihod migrantov opisuje kot problem. Izrabo ljudi, ki jih evropske države nočejo sprejeti, slika kot hibridno grožnjo za špansko vlado. S tem posredno pristaja na agendo Evropske komisije, ki na hujskanje evropskih politikov odgovarja z vse hujšo kriminalizacijo migrantov. Rasističnih politik Evropske unije in držav članic še zdaleč ne podpirajo le desne stranke. O tem, da je treba zastražiti evropske meje, obstaja široko strinjanje od fašistov do konservativcev, preko skrajnosredinskih liberalcev, vse do levoliberalcev.
Letošnjega junija so začela veljati nova pravila evropskega pakta o migracijah in azilu, ki državam članicam v primerih, ko naj bi države nečlanice migrante izrabljale kot instrument pritiska in jih pošiljale na njihove meje, omogoča široke omejitve pravic ljudi do azilnih postopkov in vračanje migrantov čez mejo po hitrih postopkih. Po evropskem pravu so po novem legalizirana tudi koncentracijska taborišča za migrante na zunanjih mejah Evropske unije. Vse več evropskih politikov in vlad se zavzema za izgradnjo taborišč po zgledu italijanske fašistične vlade Giorgie Meloni, ki želi del ljudi, zajetih na morju, zadrževati v taboriščih na ozemlju Albanije, torej izven lastnega ozemlja in zunaj meja Evropske unije.
Zakaj je to pomembno? Evropske politike migrante in begunce vse bolj silijo k ubiranju nevarnih poti, na katerih morajo prečkati puščavo, morje ali divjino gozdov, prav s tem, ko vse običajne in regularne poti zapirajo in onemogočajo. V naslednjem koraku pa to dejstvo, da so na ozemlje evropskih držav prišli po neregularnih poteh, izrabljajo za njihovo kriminalizacijo: za zapiranje v centre za pridržanje – dejansko koncentracijska taborišča – za izgone ljudi preko južnih meja, za potapljanje njihovih čolnov na morju … Prav teh metod se družno poslužujejo španske in maroške oblasti na militarizirani meji med Ceuto in Marokom, in enakih metod so se poslužile zdaj: večino ljudi, ki so prispeli, je Španija že vrnila v Maroko, čeprav imajo v Španiji po Ženevski konvenciji in španski ter evropski zakonodaji pravico do azila.
Kaj je pravica do azila? Najprej, kaj ni: ni absolutna pravica vsakogar, ki prispe v državo Evropske unije. Vsakdo pa ima pravico zaprositi za azil in pravico ne biti vrnjen tja, kjer mu grozi nevarnost, zaradi katere je odšel od doma – prav to pravico evropske države kršijo, ko ljudi avtomatizirano vračajo preko južnih meja. Vsakdo ima pravico do individualne obravnave v azilnih postopkih, v katerih nato državni uradniki ocenjujejo njegovo dejansko upravičenost do azila. Pravica do azila ni agenda levice, kakor bi jo radi prikazali rasistični in ksenofobni politiki v Evropi. Ravno obratno, je del povojnega sistema odnosov med državami, torej del buržuaznega mednarodnega prava. S tem ko države kršijo pravico ljudi do azila, kršijo lastna državotvorna načela.
A velika večina Maročanov je v Evropski uniji izključena celo iz zaščite po buržuaznem pravu. V Evropski uniji Maroko velja za varno državo in na podlagi tega uradniki veliko večino maroških prošenj za azil zavrnejo. Le redkim uspe dokazati, da si zaslužijo mednarodno zaščito, ker se ne morejo vrniti domov zaradi utemeljenega strahu, da bi jih preganjali zaradi njihove rase, religije, nacionalnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.
Stroge omejitve mednarodnega prava glede tega, kdo so tisti, ki si “zaslužijo” azil, izhajajo iz buržuazne slepote za odnose izkoriščanja globalnega juga po globalnem severu, ki jih povzroča gospostvo kapitala. Prav zaradi te slepote ostajajo pravi razlogi za množične migracije Maročanov v države Evropske unije skriti. Če lahko tihotapci ljudi v Maroku v sodelovanju z oblastmi na podlagi širjenja laži preko 70 tisoč ljudi pripravijo do skoraj simultanega prečkanja maroško-španske meje, to še nič ne pove o razlogih, zakaj ljudje na propagando o medu in mleku, ki naj bi se zanje cedila v Evropski uniji, tako zlahka nasedejo. Pravi razlogi so v njihovem ekonomskem položaju, v bedi in revščini, v kateri živi mlada maroška populacija. To bomo obravnavali v tretjem prispevku “Pesinega dvojčka”, za konec tega pa poglejmo, kaj kriminalizacija migracij in skoraj neobstoječe možnosti pridobitve statusov pomenijo za tiste maroške delavce, ki jim kljub vsem preprekam vendarle uspe priti v države Evropske unije.
Obubožanemu slovenskemu kmetu, ki je na koncu 19. stoletja s trebuhom za kruhom odšel čez lužo, so tam obljubljali med in mleko, nazadnje pa je umrl v enem od ameriških premogovnikov. Evropske države zdaj Maročanom, kot bi bili zverine, odrekajo še legalno pravico do prebivanja in dela. Seveda gre za poenostavitev, a bistvo ostaja enako: vladavina kapitala v ZDA je rasizem uporabljala za upravičevanje suženjstva in po njegovi formalni odpravi za nadaljno segregacijo delavcev po odtenkih ne-belosti. Slovane so čez lužo denimo klasificirali nekje vmes med “pravimi belci” (anglosaksoni) in temnopoltimi potomci sužnjev. Tako so jih angažirali za najtežja dela v rudnikih in jeklarnah, v katerih se z izboljšanjem delovnih pogojev kapitalistom ni bilo treba ukvarjati, saj so lahko za vsakega delavca, ki je umrl, iz Evrope uvozili 10 novih.
Maroški in alžirski delavci, ki jih je Francija iz svojih severnoafriških (pol)kolonij množično uvažala predvsem po drugi svetovni vojni v času silovitega gospodarskega vzpona, so si v novi domovini postopoma uspeli izboriti delavske, socialne in državljanske pravice. A to kapitalistom ne godi, saj pomeni, da iz njihove delovne sile ne morejo iztiskati večje presežne vrednosti kot iz delovne sile ostalih delavcev metropolitanske Francije. Od 70. in 80. let sledi kriminalizacija migracij na ravni Evropske unije, ki se zdaj z vsakim dnem stopnjuje. Na tisoče migrantskih delavcev iz Maroka v južni Italiji ali Španiji zdaj na plantažah dela brez pravic in statusov, v razmerah sodobnega suženjstva!
Zadnji in tretji prispevek “Pesinega dvojčka” za razumevanje konteksta nedavnega dogajanja v Ceuti bomo objavili v naslednjih dneh.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega