Zadnje tedne slovenske in svetovne medije zaposluje dogajanje v Ukrajini. Ali, še natančneje, dogajanje na ruski strani ukrajinskih meja in za zaprtimi vrati sestankov diplomatskih predstavnikov svetovnih velesil. Poročanje je površinsko: kdo bo pomežiknil prvi? Se bo Joe pustil Vladotu? Se Vlado le šopiri? Kot da bi šlo za spor med nasilneži na šolskem igrišču, ne pa (menda) skorajšnji spopad med jedrskimi silami.
Zgodba se ni začela z ruskim kopičenjem vojske na obmejnem območju z Ukrajino. Putin ni zblazneli avtoritarec, ki ne prenese misli na ukrajinsko cvetočo demokracijo “po zahodnem modelu”, vključeno v “evroatlantske povezave”, ampak se odziva na pritisk imperialistov.
Ukrajina je skorumpirana oligarhična država, ki svojim prebivalcem ne omogoča normalnega življenja. Poleg tega so prebivalci globoko razdeljeni, na – če poenostavimo – v storitvenem sektorju zaposleni Kijev z agrarnim podeželjem, in pretežno proruski industrializirani vzhod države. Če pride do ruske invazije, je to recept za brutalno državljansko vojno. V vsakem primeru bodo glavno ceno potencialne vojne plačali ukrajinski delovni ljudje, ki že zdaj živijo v najbolj severni državi “svetovnega juga”.
To bi morala biti podlaga tudi za nasprotovanje nadaljnjemu provociranju s strani imperialističnih sil ZDA, Nata in EU. Sploh ZDA od začetka Bidenovega predsedovanja skupaj z ukrajinskim predsednikom Zelenskim vse bolj drzno zastrašujejo Rusijo (več na priloženih povezavah). Pri tem se sklicujejo na star slogan o tem, da mora biti vsaki državi dovoljeno, da sama izbere svoja zavezništva.
To geslo je prvi uporabil Gorbačov, ko je šlo za združitev Nemčije pred tridesetimi leti. S tem je dal svojo tiho, in v domačem kontekstu politično sprejemljivo, zeleno luč za mirno priključitev vzhodnonemškega protektorata Zahodni Nemčiji. NATO je blagozvočni slogan hitro posvojil in ga v naslednjih letih uporabil za priključevanje vedno novih vzhodnoevropskih članic in agresivno širjenje svoje vojaške mašinerije proti vzhodu.
Če bi bila ruska invazija očitno kršenje tega načela, pa tudi na drugi strani stvari niso tako kristalno jasne. V ponedeljek so zunanji ministri EU na primer odobrili 1.2 milijarde evrov vreden paket pomoči Ukrajini. Skrbi jih namreč,da bi cene energentov, inflacija in slabe življenjske razmere v Ukrajini privedle do ljudskega upora, zrušitve Zelenskega in oblikovanja proruske vlade. Je tovrstno evropsko (pod)kupovanje podpore proevropski vladi tudi vmešavanje? (Seveda je.) Je bila zahodna podpora protestom na Maidanu (spet pod demokratskim ameriškim predsednikom), kjer so pred leti moči združili ukrajinski proevropski liberalci in proevropski neonacisti ter zrušili domnevno prorusko vlado tudi vmešavanje? (Seveda.)
A če sta Nato in ZDA imperialistična, Rusija kot njun nasprotnik ni nujno antiimperialistična. Gospodarstva številnih držav bivše Sovjetske zveze so v podrejenem, skoraj imperialističnem odnosu do Rusije. A ta globalno gledano vseeno ostaja podrejena zahodnemu imperializmu, ki iz Rusije črpa ogromno bogastva, hkrati pa jo ohranja v podrejenem položaju.
Naloga vseh nas je, da kritiziramo in se doma borimo proti imperializmu. Richard Seymour pravi takole:
“Rusije ni treba demonizirati, a vseeno v tem primeru ni žrtev. Rusija morda ni taka grožnja svetovnemu miru kot je NATO, a je v tej situaciji vendarle velik vir nevarnosti. Tako kot vsaka druga država morda ima “varnostne skrbi”, a je obenem tudi kontinentalna imperialistična sila, pri čemer so te “skrbi” v preteklosti upravičile veliko prelivanja krvi.”
Več o dogajanju v Ukrajini v dveh analizah, ki sežeta onkraj naslovnic:
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega