V Iranu že skoraj dva meseca pod parolo »ženske, življenje, svoboda!« poteka kolektivni družbeni upor proti represivnemu teokratskemu režimu. Ta čudovita parola se je iz Irana razširila na Zahod in se začela pojavljati v številnih zahodnih medijih in v javnem diskurzu, opazili smo jo na jumbo plakatih po zahodnjaških prestolnicah, v oglasnih sporočilih ipd. Pri nas so si jo za agitacijo za volilno podporo NPM »sposodili« pri Danes je nov dan.
Zahodnih medijev, javnosti, politikov in »družbenih aktivistov« dejanski izvor in pomen parole ne zanimata. Na kratko pripadnice kurdskega osvobodilnega gibanja kot avtorice parole, ki že 40 let bijejo revolucionarni boj za žensko avtonomijo ter ekološko in demokratično družbo, organizirano po modelu demokratičnega konfederalizma, ki ga je zasnoval ugrabljeni in zaprti Abdullah Ocalah, ne bi v najhujši nočni mori niti pomislile na to, da bi se udeležile predsedniških volitev in glasovale za Natašo Pirc Musar – o katere pravem obrazu smo že podrobno pisali: https://bit.ly/3fVDae0
Kot nakazano zgoraj pa kooptacija simbolov upora in revolucije ni nič nenavadnega ali slovensko-specifičnega. Zahodni mediji so tudi tekom boja organiziranih samoobrambnih ženskih enot YPJ proti ISIS-u v Siriji in Iraku (v letih med 2012 in 2017) v svojih reprezentacijah teh ikoničnih žensk kooptirali kurdsko žensko identiteto in ji dodali različne ideologije in ideje po interesu vladajoče ideologije. Tako hegemoni kapitalistični sistem privzame simbole upora in revolucije in nevtralizira njihov revolucionarni naboj in uporniški značaj!
V nadaljevanju delimo prevod zapisa Meghan Bodette,, z naslovom: »”Jin, jiyan, azadi” ni hashtag: globoke korenine ikonične parole v Kurdskem osvobodilnem gibanju«, ki pokaže, kako je enak prijem dekontekstualizacije in zlorabe revolucionarnega gesla uporabljen tokrat, ko se družbeni upor najbolj vidno odvija v Iranu. Originalni zapis je dostopen tukaj: https://bit.ly/3tjtJYN
»Boja žensk v Iranu proti represivnemu teokratskemu režimu ni mogoče ločiti od boja kurdskih žensk proti avtoritarizmu v Turčiji, ki ga podpira NATO, in ekstremizmu ISIS v Iraku in Siriji. Vstaja, ki jo vodijo ženske, proti sistemski diskriminaciji na podlagi spola in represivni teokratski vladavini v Iranu vstopa v četrti teden, potem ko so se demonstracije začele kot odziv na umor 22-letne Kurdinje Jine Amini, ki ga je zagrešila iranska “moralna policija”.
Kultna parola protestnega gibanja – “jin, jiyan, azadi” ali “ženske, življenje, svoboda” – izhaja iz več kot 40-letnega boja kurdskih žensk proti avtoritarizmu, ki ga podpira NATO v Turčiji, ter ekstremizmu ISIS v Iraku in Siriji. Kurdske ženske v Iranu, ki so ga prve uporabile v prvih protestih, imajo enako močno zgodovino upora proti tujemu posredovanju, represivnim režimom in verskim fundamentalistom.
Ta zgodovina je bila izbrisana iz glavnih pripovedi o protestih – vendar je bistvena za razumevanje, kako se vstaja umešča v daljšo zgodovino revolucionarnih bojev v regiji.
“Jin, jiyan, azadi” izvira iz kurdskega osvobodilnega gibanja v Turčiji. Odraža edinstveno vlogo žensk v Delavski stranki Kurdistana (PKK) in skupinah, ki jih navdihujejo ideje Stranke.
Zgodovina ženskega boja v PKK
Ženske so bile v boju gibanja prisotne od samega začetka, čeprav v majhnem številu. Sakine Cansiz (Sara), edina ženska izmed ustanovnih članov PKK, je na ustanovni kongres skupine leta 1978 prinesla predlog za ustanovitev ženskih enot, ki so ga navdihovali primeri iz drugih socialističnih gibanj. Prva ženska bojna poveljnica PKK je prevzela vodenje mešane enote v Eruhu le nekaj tednov po prvih oboroženih napadih skupine leta 1984.
Ko se je vojna v Kurdistanu okrepila in se je partizanskim silam pridružilo vse več žensk, so se te soočile z enakim protislovjem, s katerim so se ženske v revolucionarnih gibanjih srečevale skozi zgodovino. Konflikt je ženskam omogočil, da so se uprle konservativnim družbenim normam in se izognile zatiranju doma. Vendar se je od njih še vedno pričakovalo, da bodo svoje skrbi podredile cilju narodnoosvobodilnega boja, njihovi moški tovariši pa so pogosto imeli enak patriarhalni odnos, kot je prevladoval v njihovih skupnostih.
V odgovor na to so ženske v PKK v najtežjih letih oboroženega spopada s turško državo začele bojevati še drugo bitko: notranji ideološki boj o vprašanju osvoboditve žensk.
Leta 1993 so organizirale prve izključno ženske gverilske enote, predhodnice sil YJA-STAR, ki so se borile v velikih bitkah proti ISIS v Iraku in Siriji ter oblikovale načrt za sirske kurdske ženske samoobrambne enote (YPJ). Na podlagi teh izkušenj je 5. kongres PKK leta 1995 izdal sklep, v katerem je pozval k oblikovanju bolj avtonomnih ženskih struktur na političnem, kulturnem in gospodarskem področju.
Vzporedno s tem praktičnim razvojem je prišlo tudi do teoretičnih sprememb. Abdullah Ocalan, ustanovitelj in vodja PKK, je analiziral, da je zatiranje žensk osnova za vse druge oblike zatiranja, zato družba ne more biti svobodna, če ženske niso svobodne.
Na mednarodni dan žena leta 1998 je bila predstavljena ideologija osvoboditve žensk. Ta oris načel, ki naj bi jih ženske spoštovale v boju za svobodo, je poudarjal potrebo po popolni samostojnosti in samoorganizaciji: ženske se morajo osvoboditi ne le tradicionalnih družbenih vlog in miselnosti, ki jih je upravičevala, temveč tudi popolne odvisnosti od moških.
Ko je prišlo do teh sprememb, so moški voditelji v PKK podvomili v potrebo po avtonomnih ženskih strukturah in jih poskušali vključiti nazaj v poveljniško verigo, v kateri so prevladovali moški. Vendar so ženske pridobile dovolj veliko politično in organizacijsko moč, da so se lahko uspešno uprle tem prizadevanjem in ohranile svojo avtonomijo.
PKK je s svojim prestrukturiranjem v začetku leta 2000 postala edino kurdsko politično gibanje, ki je osvoboditev žensk postavilo za prednostno nalogo, enako pomembno kot nacionalni cilj. Njene teorije so se hitro uveljavile v legalni prokurdski politiki in kurdski civilni družbi v Turčiji in drugod.
V tem času se je pojavil slogan “jin, jiyan, azadi”, ki so ga uporabljale kurdske ženske, ki so se upirale državnemu nasilju nad svojim narodom in nasilju moških nad ženskami v svojih skupnostih. V treh močnih besedah je bila strnjena dediščina boja in revolucionarnih sprememb.
Boj proti Islamski državi
Leta 2012, ko so sirski Kurdi ustanovili avtonomno samovlado, so bile te ideje o osvoboditvi žensk in načinu njenega doseganja v središču njihovega projekta. YPJ se je na frontah borila proti ISIS, medtem ko so se avtonomne ženske organizacije na vseh področjih organiziranja in družbe spopadle z zakoreninjeno patriarhalno mentaliteto, nasiljem, diskriminacijo in drugimi grožnjami, s katerimi so se ženske soočale v svojih družinah in skupnostih.
Ko je bilo več ozemelj osvobojenih od ISIS, so se jim pridružile tudi ženske iz drugih sirskih skupnosti. Danes arabske, sirsko-asirske, jezidske in armenske ženske ne le aktivno sodelujejo v ženskih institucijah avtonomne uprave, temveč imajo tudi svoje organizacije, ki zadovoljujejo posebne potrebe žensk iz njihovih skupnosti.
Skupni boj proti terorizmu ISIS in turški okupaciji ter skupna izkušnja patriarhalnega zatiranja združuje ženske prek etničnih in verskih meja – kar poudarja univerzalistični potencial teorij kurdskega ženskega gibanja.
Ni naključje, da se iranske kurdske ženske identificirajo s tem sloganom. Imajo lastno desetletja dolgo tradicijo upora, iz katere izhaja njihova vodilna vloga v trenutnem protestnem gibanju.
Ženske so bile politično dejavne v Republiki Kurdistan, ki je bila ustanovljena leta 1946 v Mahabadu in velja za prvo kurdsko državo na Bližnjem vzhodu, preden jo je zatrl šahov režim.
Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let so ženske v iranskih kurdskih regijah sodelovale v boju za strmoglavljenje monarhije, ki so jo podpirale ZDA – in se nato uprle vzpostavitvi desničarske, represivne islamske republike na njenem mestu. Mnogi so se oborožili: kurdska socialistična stranka Komala je imela izključno ženske enote pešmerge.
Njihovega boja za svobodo niso omejevale državne meje. Kurdinje iz Irana so se boju proti ISIS pridružile kot pripadnice različnih kurdskih skupin, vključno z ženskimi obrambnimi enotami (YPJ) v Siriji. Viyan Peyman, poveljnica YPJ, znana po pesmi, ki jo je napisala in posnela med bojem v obleganem Kobaneju, je bila doma iz iranskega kurdskega mesta Maku.
“Jin, jiyan, azadi” in revolucionarno razpoloženje v Iranu
V Iranu je Kurdistanska mreža za človekove pravice samo med marcem 2020 in marcem 2021 dokumentirala politično motivirane aretacije več kot 30 Kurdinj, med njimi aktivistk za človekove pravice, okoljevarstvenic, protestnic in članic kurdskih opozicijskih skupin. Najdlje trajajoča politična zapornica, Zeynab Jalalian, je kurdska državljanka.
Pomen idej in simbolov se lahko spremeni, ko prestopijo meje in vzroke. Toda za iranske ženske, ki so danes na ulicah, je “jin, jiyan, azadi” prav tako revolucionaren občutek, kot je bil za kurdske ženske, ki so ga razvile in širile. Tako v Iranu kot v Kurdistanu ženske vodijo množična gibanja na načine, kakršnih še ni bilo, in njihovo vztrajanje pri osvoboditvi od moškega in državnega nasilja je v središču boja za svobodo celotne družbe.
Za ženske v regiji so te vzporednice jasne. Ženske na severovzhodu Sirije so se upirale stalnim grožnjam turškega obstreljevanja in napadom brezpilotnih letal ter organizirale množični pohod v Qamishlo, da bi se solidarizirale z ženskami v Iranu. Kurdske feministične politične zapornice v Turčiji so si ostrigle lase in v zagovorih na sodišču izrazile podporo vstaji.
Vendar na mednarodni ravni osrednji mediji, politiki, blagovne znamke in slavne osebnosti te ženske revolucije delijo tako, da brišejo kurdske korenine tega slogana in boja, ki ga predstavlja. Pogosto je mogoče videti “ženske, življenje, svoboda”, zapisano v angleščini, ali “zan, zendegi, azadi”, zapisano v perzijščini, pri čemer izvirne kurdske besede sploh niso omenjene. Zahodni voditelji, ki ponosno izgovarjajo “ženske, življenje, svoboda”, da bi ponudili oportunistično podporo ženskam v Iranu, so kriminalizirali gibanje, iz katerega je izhajala beseda “jin, jiyan, azadi”, in Turčiji zagotavljajo orožje, ki ga uporablja za napad na te ženske.
Resnična solidarnost z ženskim uporom zahteva, da se spomnimo, da “jin, jiyan, azadi” ni hashtag ali trend. Je politična filozofija, ki predstavlja nešteto žensk iz vseh družbenih slojev na čelu boja za demokratičen, miren in pluralističen Bližnji vzhod, osvobojen vseh oblik zatiranja in izkoriščanja.
Da bi podprli te ženske, je nujno, da se skupaj z njimi borimo proti vsem grožnjam, s katerimi se soočajo, in da ne dovolimo, da se njihov boj proti različnim pojavom patriarhata, imperializma, represije in vojne deli, komodificira ali dekontekstualizira.«
Več o ženskem organiziranju za svobodo je dostopno na spodnjih povezavah:
Vabimo vas pa tudi k ogledu kratkega dokumentarca o ženskem organiziranju v kurdskem osvobodilnem gibanju: https://bit.ly/3NSRUa6
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega