V nedeljo bo potekal drugi krog predsedniških volitev. V njem se bosta pomerila Nataša Pirc Musar in Anže Logar. Osrednji mediji so njun dvoboj označili za klasičen ideološki spopad med levico in desnico, za bitko med neodvisnostjo in strankarsko uslužnostjo, za vojno med mračnimi silami avtoritarnosti in stranjo človekovih pravic ter demokracije. Toda zakaj pravzaprav gre v tokratni predsedniški tekmi?
Bolj kot boj različnih idej bi lahko vse skupaj označili kot njihovo sozvočje. Kandidata namreč harmonično zagovarjata pro-vojne, proti-delavske in družbeno škodljive politike. Naj si bodo vezane na socialno kapico in splošno davčno reformo, ki jemlje družbi in daje lastnikom kapitala ter najbolje plačanim, na brezpogojno podporo pošiljanju orožja na ukrajinska bojišča, članstvo v zvezi NATO in dodatnim milijonom za takšne in drugačne stroje smrti ali pa na negativen odnos do delavskega gibanja in delavskih standardov, ki so vseskozi na udaru.
Njuna enotnost pri zgoraj navedenih vprašanjih, ki predstavljajo le nekaj najbolj očitnih primerov, ima globoke ideološke korenine. Oba v veliki meri določa njun antikomunizem. Prvi je predstavnik političnega tabora, ki v komunizmu vidi odmik od slovenskih tradicij in ga razume kot večno grožnjo obstoječemu izkoriščevalskemu ter zatiralskemu politično-ekonomskemu redu, na braniku katerega zvesto stoji. Druga svojo neodvisnost nenehno dokazuje s ponavljanjem tega, da nikoli ni bila članica stranke, kaj šele komunistične partije. Skromne socialdemokratske politične programe označuje za ekstremne in skrajne, (proto)fašistične politike pa mnogokrat postavlja v enak kontekst s komunističnimi, sledeč mantri o njunem izenačevanju.
Začetek kampanje pred drugim krogom je med drugimi zaznamovala besedna zveza o “spopadu vrednot”, ki naj bi se odvil pred našimi očmi. Na eni strani naj bi stale vrednote slovenske osamosvojitve, na drugi pa vrednote davčnih optimizacij. Toda zavedati se je potrebno, da med tema dvema skupinama vrednot ne obstaja konflikt, temveč enačaj. Oboje se namreč skladajo z današnjo družbeno realnostjo, kjer je vse manj dostopnih in kvalitetnih javnih storitev, delavski standardi padajo, v vseh sferah življenja se razraščata deregulacija in avtoritarne prakse.
Poleg besed o spopadu vrednot smo se tako kot v mesecih pred tem, v kampanji pred drugim krogom, znova naposlušali besed o Logarjevi (ne)odvisnosti. Glede na zadnje tesne predvolilne ankete, bi lahko trdili, da se je ob vsaki izjavi iz vrst liberalnega tabora, ki je pod vprašaj postavljala njegovo (ne)odvisnost, odstotek njegove podpore dvignil vsaj za kakšen promil. Pa vendar je odločitev liberalnega establishmenta, da na Logarja cilja prav s tem argumentom popolnoma logična in predvidljiva. Članstvo v SDS in osebno poznanstvo z Janezom Janšo sta namreč eni izmed redkih reči, ki ta dva kandidata kapitala in vladajočih sploh ločita.
Nekaj razlik je med njima mogoče najti zgolj pri omejenem naboru ti. socialnih vprašanj, če ravno sta skozi kampanjo, med katero sta se bojda tudi spoprijateljila, tudi pri njih precej zbližala. Nataša Pirc Musar pri njih zagovarja nekoliko naprednejše rešitve. Vendar se te skoraj v popolnosti uporabljajo kot žetončiči, s katerimi naj bi volivke in volivce kupili, da glasujejo za kandidatko, ki sicer izvaja in zagovarja družbeno škodljive politike. Politike, ki škodijo vsem v družbi, še posebno pa tistim delom prebivalstva, ki so zaradi različnih okoliščin že trenutno diskriminirani in odrinjeni na njen rob.
V zadnjih dneh pred volilnim molkom je osrednje medije in družbena omrežja preplavilo tudi moraliziranje o tem kako lahko s svojim oddanim glasom za Natašo Pirc Musar pomagamo v vojni proti absolutnemu zlu in kako ljudje s tem, ko protestno ne želijo voliti, pravzaprav volijo za njenega protikandidata. V nedeljo ne bo šlo za boj dobrega proti zlu, niti večjega zla proti manjšemu. Šlo bo za finale volilne tekme med dvema kandidatoma, družbeno-politični učinki izvolitve enega ali drugega pa bodo za delovne ljudi na las podobni. Zato se ne gre čuditi množični volilni abstinenci. Ljudje bodo še enkrat več pokazali kako omejen, nevključujoč in neljudski je naš demokratični sistem. Sistem katerega ključne predstavnike bi morali sedaj leve volivke in volivci reševati pred morebitnim volilnim zlomom.
Kdorkoli bo v nedeljo izvoljen/a, bo več ali manj nadaljeval/a s politikami aktualnega predsednika Boruta Pahorja. Če se malce pošalimo, bo v primeru, da bo izvoljena Nataša Pirc Musar, naslednje jabolko navdiha najverjetneje prejela diskontna veriga LIDL, če pa bo na mesto predsednika sedel Logar, pa bo to najverjetneje pripadlo kakšni ameriški orožarski firmi. Kdorkoli bo izvoljen/a, bi moral/a v letih predsedovanja naleteti na širok upor delovnih ljudi. Upor proti vojni, proti napadom na delavske standarde in sindikalne predstavnice, proti politikam, ki nas vodijo k okoljskemu zlomu, proti politikam, ki na prvo mesto postavljajo privatne interese in ne družbenih potreb!
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega