Pandemija korona virusa je s seboj prinesla poplavo analiz o duševnem zdravju. V večini primerov se vzroki za porast v duševnih motnjah, kot sta depresija in anksioznost, pripisujejo osamljenosti, odtujenosti ali travmatičnim osebnim izkušnjam; le redko se vzpostavi povezava med sistemskimi vzroki in množičnim porastom duševnih motenj v zadnjih treh letih. Duševne motnje v različnih časovnih obdobjih doživi vsak tretji Evropejec, kar polovica težav se pojavlja pri mladih do 14. leta starosti. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije 300 milijonov svetovne populacije trpi za motnjo depresije, kar 800 tisoč pa jih na leto zaradi posledic depresije stori samomor. To so uradne statistike, ki jim marsikateri primer verjetno uide. V državah imperialističnega centra je takoj za srčno žilnimi obolenji ter rakom prav samomor eden izmed vodilnih razlogov za krajšanje življenjske dobe.
Delovni ljudje živimo v nestabilnih in nepredvidljivih časih, ki jih zaznamujejo nenehno višanje življenjskih stroškov, prekariziran trg delovne sile, podnebne spremembe, revščina, stanovanjski problemi itd. Z naraščanjem tovrstne nestabilnosti sovpada tudi naraščanje duševnih motenj ter posledično povpraševanje po iskanju strokovne pomoči. Duševne motnje so v kapitalističnem sistemu popolnoma potisnjene v zasebno sfero in se obravnavajo kot individualni problemi. Namesto, da z namenom izboljšanja duševnega stanja govorimo o “pozitivni psihologiji” ali se zatekamo k praksam intenzivnega »dela na sebi«, je treba vse slabšo kolektivno sliko duševnega zdravja pripisati strukturnim vzrokom, ki tičijo za tem.
Danes prevladujejo predvsem biološke razlage za duševne bolezni kot posledica kemičnega neravnovesja v možganih. Biološki determinizem je ne zgolj pomanjkljiv pri razlaganju tovrstnih težav, temveč tudi vodi do pripisovanja odgovornosti posamezniku, ki je sam, ločeno od skupnosti in družbe, odgovoren za svoje duševno zdravje. Pri tem nastane težava predvsem v dostopu do ustrezne pomoči, ki je neenakomerna in mnogim nedostopna.
Koncept duševnega zdravja se je pričel sistematično vzpostavljati sočasno z razvojem kapitalizma in sicer z namenom reševanja težav pri vseh tistih, ki so zaradi »kaotičnega« ali »motečega« vedenja za kapitalistični produkcijski sistem predstavljali težave v obliki slabše produktivnosti na delovnem mestu. Težnja je, da se reševanje duševnih težav pomika v povsem zasebno sfero z namenom zaslužka na ljudeh v stiskah.
Zaradi nedostopnosti strokovne pomoči v javnem zdravstvenem sistemu se vse več ljudi (ki so to sploh lahko privošči) zateka k psihologom zasebnikom, kar se kaže v vse večji poplavi zasebnih ambulant na področju psihologije in psihiatrije. Podatki iz različnih evropskih držav kažejo, da bi delavci, ki opravljajo delo za minimalno plačo, za eno uro obiska psihologa, morali delati v povprečju 10 ur; v Romuniji na primer ta številka znaša kar 19 ur, na Slovaškem 16, na Hrvaškem 13, slovenski delavec pa bi za uro pri psihologu moral delati okrog 9 ur.
Duševne stiske ljudi so zaradi številnih pritiskov na delovnih mestih stopnjujejo, kolektivno duševno zdravje pa se slabša. Veliko duševnih stisk delovnih ljudi ostaja nenaslovljenih tudi zaradi krčenja delavskih standardov, kot je na primer pravica do bolniške odsotnosti, saj še zmeraj prevladuje stigma, da pri duševnih boleznih ne gre za dovolj opravičljiv razlog za bolniško odsotnost, kar pa je neposredna posledica pripisovanja individualne odgovornosti za duševno stanje posameznika. Kljub temu, da je pravica do bolniškega dopusta zaradi slabega duševnega stanja del delavske zakonodaje v mnogih razvitih državah Zahoda, se v praksi zaradi hitre zamenljivosti na delovnem mestu pogosto ne uresničuje.
Po raziskavah OECD-ja so ljudje, ki trpijo za duševnimi motnjami ali boleznimi pogosto povsem izključeni iz trga delovne sile, ali pa se vanj težko vključijo. Prav tako obstaja večja verjetnost za izgubo službe. Podatki kažejo, da v državah Evropske unije zgolj 15 % ljudi poišče pomoč za psihološke ali čustvene težave, 72% od teh se jih zdravi z antidepresivi. Najpogostejša družbena posledica težav z duševnim zdravjem, ki je značilna za kapitalistične družbe, je v prvi vrsti nezmožnost finančnega preživljanja in preživetja. Sistem duševnega zdravja je mogoče razumeti le kot del širše reprodukcije obstoječega sistema.
Koncept duševnih boleznih ima v kapitalizmu strateško vlogo, saj omogoča in spodbuja reševanje duševnih težav tako, da zakriva njihovo politično naravo in s tem odvrača pozornost od vzrokov, ki izhajajo iz izkoriščevalskih praks in pritiskov. Ne smemo se sprijazniti z zdravljenjem simptomov bolezni na način pripisovanja odgovornosti posamezniku, tako kot se ne smemo zadovoljiti zgolj z dostopnimi javnimi zdravstvenimi storitvami na področju duševnih bolezni. Potrebno je odpraviti pogoje, ki vodijo v razvoj tovrstnih bolezni, saj je duševni razvoj vseh nas mogoč le v družbi, kjer sta odpravljena zatiranje in izkoriščanje delovnih ljudi.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega