IZSTOP ZDRAVNIKOV IZ ENOTNEGA SISTEMA PLAČ V JAVNEM SEKTORJU?

V zadnjem mesecu se ponovno veliko govori o izstopu zdravnikov iz enotnega sistema plač v javnem sektorju. To pravzaprav ni nova zahteva, največji zdravniški sindikat Fides si izstopa želi že od same vzpostavitve sistema. So pa tokrat okoliščine nekoliko drugačne. Delavci v zdravstvenem sistemu so zaradi pandemije bolezni Covid-19 pod izdatnimi obremenitvami – v letošnjem letu so izostali tudi dodatki k plačam, ki so lani vsaj delno (čeprav neenakomerno) kompenzirali preobremenjenost delavcev v zdravstvu. Poleg tega je trenutna vlada tesno povezana z raznimi zdravniškimi mogotci. In, nenazadnje, zdravniškemu sindikatu se je pridružila tudi komuniciranja bolj vešča iniciativa Mladi zdravniki.

Čeprav se je o ponovnem poskusu pobega iz enotnega plačnega sistema šušljalo že dlje časa, so Mladi zdravniki vik in krik zagnali, ko je vlada podpisala sporazum s sindikatom zdravstva in socialnega varstva ter sindikatom delavcev v zdravstveni negi. V javnosti so Mladi zdravniki začeli objavljati svoje plačilne liste in se spraševati o “poštenosti” dejstva, da bi po sporazumu zdravnik pripravnik zaslužil za en plačni razred manj kot srednja medicinska sestra – babica. Za crescendo so poskrbeli z očitno organiziranim pošiljanjem prošenj za izdajo potrdila o dobrem imenu na Zdravniško zbornico. Gre za potrdilo, ki ga zdravnik potrebuje ob odhodu v tujino. Istočasno je v pogovorni oddaji TV Slovenija predsednik sindikata Fides Konrad Kuštrin presenetil glavnega sindikalista javnega sektorja Štruklja z napovedjo, da se bližajo koncu usklajevanja Zakona o sistemu plač v zdravstvu.

Logika Mladih zdravnikov sicer ni razumna, je pa vsaj razumljiva. Osnovna plača zdravnika specializanta je trenutno enaka povprečni plači v Sloveniji. Čeprav je prejemnik povprečne bruto plače uvrščen v zgornjo tretjino glede na dohodke, pa zlasti mlade v povprečju pesti premoženjska neenakost, konkretno problemi povezani s stanovanjsko problematiko. Gledajoč starejše kolege zdravnike, lahko torej mladi zdravniki le frustrirano ugotavljajo, da je status, ki so si ga predstavljali med študijem od njih oddaljen svetlobna leta. Mnogi si zato izbirajo specializacije, ki so praktično že zdaj tržne dejavnosti (radiologija, ortopedija), s tem pa se le še stopnjuje kriza v primarnem zdravstvu (brez družinskega zdravnika, ki spada med manj priljubljene specializacije, je že 140.000 prebivalcev in prebivalk).

Kljub temu pa izstop iz enotnega sistema plač v javnem sektorju ravno za te Mlade zdravnike ne bi bil najbolj sanjski. Trenutno je na stropu plačnega sistema, v najvišji plačni razred (57. razred, pri katerem osnovna bruto plača znaša 3960 evrov) uvrščenih približno tretjina zdravnikov, ki bi z izstopom tudi največ pridobili. Ta “zdravniška elita” naj bi z novim, praktično usklajenim zakonom pridobila slaba dva tisočaka mesečno, medtem ko naj bi se najslabše plačanim plače dvignile “le” za 250 evrov. Izstop bi torej koristil predvsem tistim, ki že zdaj s formalnimi in neformalnimi vzvodi moči, kot je odločanje o specializacijah, krojijo življenja mladih zdravnikov.

ZAKAJ ENOTNI PLAČNI SISTEM V JAVNEM SEKTORJU?

Izstop zdravstvenih delavcev iz sistema plač v javnem sektorju bi prinesel plaz podobnih zahtev drugih poklicnih skupin, ki bi najverjetneje zabil zadnji žebelj v krsto tega sistema. Treba je sicer poudariti, da je že v tem trenutku enotni sistem plač enoten le še v imenu. V dobrih desetih letih obstoja (na nekaj let podlage) so ga že dodobra načeli separatni sporazumi, raznorazni dodatki in reklasifikacije določenih delovnih mest.

Vzroke za razpad sistema je mogoče iskati na več koncih, začenši s cehovskim pristopom nekaterih sindikatov in pomanjkanjem solidarnosti. Rezultat tega je nastanek razlik v sistemu, ko si je ena poklicna skupina povprečno plačo v petih letih dvignila za skoraj 50 odstotkov, druge pa za deset. Eden od strukturnih razlogov, ki je zaostril konkurenčniški odnos sindikatov, so varčevalni ukrepi, ki so zamrznili rast plač. Danes je tako že 23 plačnih razredov (spodnja tretjina) izenačenih z minimalno plačo. Po podatkih iz leta 2018 v javnem sektorju približno 8000 oseb prejema minimalno plačo.

Pretekli razkroj enotnega sistema plač v javnem sektorju nam tako daje vpogled v potencialno bodočnost. Elite nekaterih poklicnih skupin, ki imajo v družbi poseben položaj (zdravniki, policisti, univerzitetni profesorji) si bodo zase lahko izborile boljše pogoje, medtem ko bo skupna masa plač še vedno enaka, zato bo šel dvig plač enih na rovaš zamrznitev ali zmanjšanja plač drugih. Zato je edina prava pot skupni nastop sindikatov in delavska solidarnost.