Natančna analiza Zakona o dohodnini kaže, da bodo negativne posledice še mnogo večje, kot kažejo številke Ministrstva za finance, zato bodo bolj grobi tudi učinki na socialno državo. Predlog spremembe zakona je zasnovan tako, da bodo davčni ukrepi začeli veljati postopoma in ne vsi naenkrat. Šlo bi za postopno zniževanje davkov vse do leta 2025, ko bi v veljavo stopil zadnji sveženj davčnih olajšav. Ministrstvo za finance ocenjuje, da bi skupni letni negativni učinek reforme na državni proračun do leta 2025 dosegel 800 milijonov evrov na leto.
Tu gre opozoriti na prvo zavajanje ministrstva, ki pri tem ne upošteva napovedi gospodarske rasti do leta 2025. V kolikor bo BDP leta 2025 večji, bodo večji tudi prihodki v proračun iz naslova dohodnine, posledično pa bodo izgube zaradi reforme bližje 900 milijonom evrov, kot pa predvidenim 800 milijonom evrom, ki so preračunani na stanje državnega proračuna v letu 2018. Letna davčna izguba bo z leti v primeru nadaljnje gospodarske rasti samo še večja in večja.
Predlagana davčna razbremenitev bi najbolj nagradila tiste z najvišjimi dohodki v državi. Tu gre opozoriti, da ne gre le za najbogatejše 3-4 odstotke oseb v državi, temveč gre poleg kapitalistov tudi premožnejši del srednjega razreda, vse skupaj približno 150.000 oseb. Ta sloj ima tako visoke plače, da jim javne storitve ne pomenijo niti približno toliko, kot ljudem z nižjimi dohodki, posledično vedno podpirajo takšne reforme, saj jim zaradi njih ostane več denarja, ki ga lahko nato namenjajo zasebnim pokojninskim zavarovanjem, zasebnemu šolanju za svoje otroke, zasebnemu zdravstvenemu sistemu in predvsem finančnim naložbam (nepremičnine, vrednostni papirji, kriptovalute), ki jim prinašajo dodaten dohodek.
Razumevanje tega družbenega razkroja je pomembno za nadaljnjo analizo vplivov davčne reforme, saj se ta sloj v svojih potrošnih navadah vede drastično drugače od ostalih prebivalcev države.
Nižji davek od dohodka iz naslova najemnin bi v davčno blagajno skopal 22 milijonov letnega minusa, nižji davek na kapitalske dohodke pa 25 milijonov. Razbremenitev obdavčitve najvišjega dohodninskega razreda iz 50 na 45 odstotkov bi ustvaril 9 milijonov evrov minusa, razbremenitev najvišjih pokojnin pa bi ustvarila še dodatnih 9 milijonov evrov minusa.
Daleč največji delež učinka reforme ustvari zvišanje splošne davčne olajšave, ki bi se sprva dvignila na 4500 € na leto ter nato postopoma rasla do 7500 € do leta 2025 in z vsakim dvigom odnesla dodatnih 170-190 milijonov evrov iz proračuna letno. Tisti zaposleni, ki prejemajo minimalno plačo, bi ob dvigih splošne olajšave prejeli približno dvakrat manj dodatnega dohodka od povprečnih pripadnikov prej omenjenega bogataškega sloja. Tisti s povprečno plačo bi bili nekje vmes, tisti z izredno visokimi dohodki pa bi bili tudi izredno visoko nagrajeni.
Zdaj pa na glavno vprašanje, ki si ga v tej analizi postavljamo. Ali bo državni proračun republike Slovenije lahko zdržal to davčno reformo in kakšen bo njen širši družbeni vpliv onkraj proračuna?
Ker se populacija stara, med drugim naraščajo tako stroški zdravstva kot stroški pokojnin, temu pa se bo kmalu pridružilo še financiranje dolgotrajne oskrbe. Večina javnih storitev že danes deluje v okrnjeni sestavi, medicinske sestre, delavke v domovih za starejše, tudi kuharice, pomočnice vzgojiteljic, … vsi prejemajo mizerno nizke plače, mnogi z lastno izgorelostjo rešujejo celoten državni sistem pred kolapsom.
Če državnemu proračunu vzamemo 8 odstotkov vseh sredstev, ter če upoštevamo še naraščanje stroškov zdravstva, dolgotrajne oskrbe in pokojnin, se približamo scenariju, ko bo za nekatere javne storitve ostalo mnogo manj denarja. Zato bo potrebna neke vrste proračunska triaža, ko bodo nujne storitve skrčene na minimum, izvajanje nenujnih pa bo skoraj opuščeno ali krpano z javno-zasebnimi partnerstvi, torej dejansko privatizirano.
Minister Šircelj in glavni ekonomski svetovalec trenutne vlade, Matej Lahovnik, situacijo poskušata prikazati v boljši luči od realne tako, da izpostavljata, da je na učinke potrebno gledati dinamično.
Predpostavka, ki stoji v ozadju te dinamičnosti je, da se bodo višji dohodki prebivalstva zaradi spremembe zakona pretvorili v višjo potrošnjo, iz katere bo nato država dobila več davka na DDV, višja gospodarska aktivnost pa bo povečala obseg dohodkov, ki jih bo možno obdavčiti. Pri tem so na Ministrstvu za finance upoštevali količnik 0,6, ki je povprečje pretvorbe davčnih olajšav v potrošnjo, ali drugače povedano, vsak evro manj pobranega davka, naj bi v povprečju prinesel 0,6 evra višjo potrošnjo v državi.
Če sledimo tej logiki bi to pomenilo 480 milijonov evrov več potrošnje na leto. Zasebna potrošnja v Sloveniji znaša približno 25,3 milijard evrov na leto, od tega pa se približno 6 milijard steče v državni proračun v obliki davkov na potrošnjo. 480 milijonski dvig bi pomenil nekje 2 odstotno povečanje skupne potrošnje in temu ekvivalenten 120 milijonski dvig davčnih prihodkov, če smo optimistični in rečemo, da bi to prineslo tudi primerljivo višjo gospodarsko aktivnost in dobičke podjetij ter tako več davka na kapital in dohodnino, pridemo na grobo ocenjenih 160 milijonov evrov dodatnih davčnih prilivov zaradi spremembe zakona.
Razlika med začetno davčno izgubo državnega proračuna in na novo generiranimi dohodki zaradi višje potrošnje, znaša 640 milijonov evrov, a bo v realnosti zelo verjetno višja za še dodatnih 80 milijonov evrov.
Pri naši analizi smo upoštevali, da je logika Ministrstva za finance pravilna in uspeli dokazati, da je tudi v tem primeru njihovo izpostavljanje dinamičnih učinkov reforme zavajanje, saj bo fiskalna luknja vodila v kolaps javnih storitev, ter da minister Šircelj in Matej Lahovnik javnosti brez sramu lažeta.
A naše analize še ni čisto konec. Sledita še zadnji dve presenečenji.
Logika Ministrstva za finance, ki smo jo uporabili, torej upoštevanje količnika 0,6, ni pravilna. Omenjeni količnik je povprečje celotne populacije Slovenije, davčna sprememba pa bo disproporcionalno nagradila 20 odstotkov najbolje plačanih oseb v državi, ki imajo drastično drugačne potrošne navade in obnašanje od povprečja. Količnik je za to populacijo mnogo nižji, ker več kot imajo posamezniki denarja, več ga vlagajo in ne trošijo, s tem pa tudi pričakovani davčni dohodki padejo še nižje od sicer pričakovanih.
Še ena napačna predpostavka, ki jo je vredno izpostaviti, je predpostavka višjih plač. Ministrstvo ocenjuje, da se bodo nižji davki na dohodnino direktno prelili v višje plače, vendar je glede na stanje sindikalnega organiziranja v državi ta predpostavka zelo neosnovana.
Zaradi nižjih davkov na plače bodo številni kapitalisti zamrznili rast plač, kajti delavci bodo naenkrat na račun države imeli več denarja za preživetje in mnogim kapitalistom po njihovi logiki ni potrebno plačevati delavce več kot to. Zagotovo se bo našel tudi kakšen primer, kjer bodo zniževali tudi bruto plače, s tem pa se bo krčil obseg pokojninskih in zdravstvenih prispevkov. Tudi upočasnitev rasti plač bo imela podoben efekt na pokojninsko in zdravstveno blagajno.
Kapitalistom bo na koncu ostalo še veliko več, kot se sprva ocenjuje, z več denarja pa bodo lahko ustvarjali še več bogastva, ki si ga bodo delili le znotraj svojega razreda. Bogati bodo uživali v svoji paralelni državi, ki si jo ustvarjajo, za nas ostale, pa bo na voljo le skrčen obseg javnih storitev, mnoge izmed katerih so tudi branik pred še večjim izkoriščanjem kapitalistov. V primeru privatizacije javnih storitev ali padca njihove kakovosti se bo težje prebiti iz revščine in težje zoperstaviti svojemu šefu.
Ni dovolj, da s pritiskom na poslance izsilimo padec davčne reforme, ta je namreč zgolj posledica trenda naraščajoče neenakosti v družbi in disproporcionalne zastopanosti ljudi z najvišjimi plačami v politiki. Tudi če reforma pade, ji bo v nekaj letih zagotovo sledila nova. Leva politika potrebuje preporod, da bo zmožna organizirati in nagovoriti dovolj širok krog ljudi, da se bo tem 10 odstotkom, ki si želijo izstopiti iz ladje, ki jo hkrati sami potapljajo, dokončno reklo ne.
Izračune in analizo je pripravil Jasmin Feratović.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega