Marčne volitve bodo spopad med levo sredino in desno sredino. Tako vsaj pravijo stranke in za njimi povzemajo novinarke in novinarji. Zakaj se stranke razglašajo za »sredino«? Razlogov je več, vsi pa izhajajo iz narave sedanje vladavine strank, »partitokracije«, tj. buržoaznega parlamentarizma. Volitve so glavna priložnost med zelo redkimi, ko lahko ljudstvo vpliva na državno politiko. Natančneje: z volitvami lahko ljudstvo vpliva na to, kdo bo izvrševal državno politiko v naslednjih nekaj letih. Kaj bodo stranke naredile, če pridejo na oblast, naj bi povedale pred volitvami. Prav temu pa se hočejo izogniti. Če bi jasno povedale, kakšni so njihovi nameni, bi nemara pridobile nekaj volivk in volivcev – a še več bi jih izgubile. Ker hočejo zajeti čim širši krog glasov, razvodenijo svoj govor, govorijo dvoumno, nakladajo banalnosti. Če bi tako ravnala samo ena stranka, ne bi imela šans. Ker pa to počnejo vse stranke, se mora tudi vsaka posamič držati sredinskega bontona. Drugače bi jo strankarski orkester in njegov žurnalistični zbor razglasila za »ekstremistično«.
Vendar obstaja izjema: tako imenovana »skrajna desnica«. Ta krši sredinski bonton buržoaznih strank – in s tem uspeva pri volivkah in volivcih. Uspeva, ker proti licemerju drugih buržoaznih strank postavlja jasne, preproste zahteve – in proti njihovemu tehnokratskemu žargonu igra na čustva, na ogorčenje, jezo izkoriščanih in zatiranih. Tako prihaja do paradoksa, da za skrajno desnico glasujejo tisti, ki jim njena politika najbolj škodi.
Na levi strani kaj takega ni mogoče: v buržoaznem parlamentarizmu in njegovih ideoloških aparatih, »samostojnem in neodvisnem« žurnalizmu, veljajo za ekstremiste tudi najbolj pohlevni socialdemokrati. Dokaz: tukajšnja občila razglašajo Nepokorjeno Francijo za »levi ekstremizem« in jo v lažno simetrični shemi postavljajo za levo različico skrajno desnega Nacionalnega zbora. Med levim »ekstremizmom« in desnim ekstremizmom ni simetrije. Desni ekstremizem rešuje kapitalizem, levi »ekstremizem« pa je politika izhoda iz kapitalizma: po reformistični socialdemokratski poti ali s komunistično revolucijo.
Sleparija s »sredinjenjem« ustvarja razliko tam, kjer je ni – in prikriva razliko tam, kjer dejansko obstaja. Z razrednega stališča sta »desna sredina« (sedanja opozicija) in »leva sredina« (sedanja vladna koalicija) zgolj frakciji kompradorske birokracije. Se pravi, frakciji upravno-političnega aparata »evro-atlantskega« transnacionalnega kapitala. Lokalni podružnici birokracije EU. Toda: z izjemo Levice!
Sedanja vlada bi bila brez Levice zgolj koalicija »kšeftarske desnice«, droite affairiste, kakor v Franciji pravijo Macronu in njegovim. Kšeftarska desnica so politične skupine, ki se potegujejo za oblast, zato da bi se z njo okoristile – ne zato da bi uveljavljale kakšen program.
Kompradorji ne morejo imeti programa, saj delajo po nareku Evropske komisije, NATO pakta, transnacionalnih korporacij. Kšeftarjem je program odveč, saj bi jih le oviral. Kompradorstvo in kšeftarstvo sta dve strani iste politike: kompradorstvo navzven, kšeftarstvo navznoter.
Levica vnaša v sedanjo liberalno (torej desno) vlado tematike, načine razmišljanja, ukrepe, ki so zunaj mišljenjskega obzorja in akcijske sposobnosti drugih dveh vladnih strank. Deluje v kompradorskem parlamentu, pod vladavino liberalne ideologije v občilih, šolstvu, v nevladnih organizacijah. V tem okolju so dosežki Levice vredni spoštovanja.
Vendar niso socialistični. Dosežki Levice so dobrodošli, njena politika je delovnim ljudem prijazna – a se zadržuje v okvirih kapitalizma, celo v surovih okvirih evropskega neoliberalizma. Levica je, denimo, zagovarjala pokojninsko reformo z argumentom, da bi bila prihodnja reforma, če njena pade, še manj ugodna za delovne ljudi. To je verjetno – a zgolj v okviru sedanjega sistema in sedanjih razmerij moči. Socialistična politika pa, nasprotno, ruši sedanji sistem, vzpostavlja nova razmerja moči in že v sedanje okoliščine vpeljuje prvine socializma.
Levica je po vseh dosedanjih buržoaznih vladah prva vzpostavila sistematično stanovanjsko politiko. Velik dosežek – a ni socialističen. Socialističen ukrep bi bila, denimo, prepoved luksuzne stanovanjske gradnje. Socialističen ukrep bi bila nacionalizacija velike nepremičninske lastnine in solidarnostno upravljanje s stanovanjskim fondom.
Levica je dvignila minimalno plačo. Človekoljubna poteza – ni pa socialistična. Socialističen ukrep bi bil vpeljava nagrajevanja po delu in korenito zmanjšanje razlik v dohodkih.
Levica je nekoliko omejila presežno izkoriščanje s prekarnimi delovnimi razmerji. Odlično! Vendar socialistična politika ne zmanjšuje izkoriščanja, temveč ga odpravlja. Pogoj za odpravo izkoriščanja je, da delavka in delavec razpolagata s proizvodi svojega dela. Torej samoupravljanje. Ne soupravljanje, ne udeležba pri dobičku, ne delavsko lastništvo – temveč družbena lastnina in samoupravljanje.
Levica ima socializem v programu, ni pa ga v njenih dejanjih. Neposredni vzrok je, da deluje v sistemu buržoazne strankarske vladavine in samo v tem okviru. Buržoazni parlament je stroj za obnavljanje in ohranjanje kapitalizma. Dokaz: stranka, ki si edina prizadeva skrbeti za delovne množice, komajda pride v parlament. Skrajno desna stranka pa ima največjo, najtrdnejšo in najbolj stalno podporo.
Drugi vzrok, zakaj je Levica zgolj človekoljubna, ne pa socialistična, je v njenih evropskih povezavah. V evropski Levici prevladujejo stranke zahodnoevropskega kapitalističnega jedra, ki niso nikoli izbojevale socializma, nekajkrat pa so šanso za socializem zatrle. Na primer Komunistična partija Francije leta 1968. Ali Komunistična partija Italije z evrokomunizmom v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. Takrat so evrokomunisti branili buržoazni parlamentarizem pred fašizmom – ki pa ni bil množično gibanje, temveč zgolj zarota dela politične in vojaške birokracije. Evropsko Levico obvladujejo zbirokratizirane stranke z medlo človekoljubno politiko. Slovenska Levica ne vpliva kaj dosti na evropsko, četudi je edina leva stranka v EU, ki se lahko naveže na zmagovito domačo socialistično revolucijo in je ta čas v vladi.
Brez Levice v vladi bi bilo slabo in hudo. A tudi z Levico v vladi še ni socialistične perspektive. Šele ko volilna izbira ne bo med liberalci in iliberalci, temveč med vsaj dvema levima politikama, bo možnost za socialistično prihodnost. Bo prihodnost sploh možna.
GOSTUJOČI PRISPEVEK // RP je odprta platforma in omogoča objavo prispevkov avtoric, ki se dotikajo naprednih bojev ali vprašanj.
Gostujoče pero je napisal Rastko Močnik
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega