Po Graeberjevi teoriji je bulšiht definiran kot plačana služba, ki nima nobenega pomena – ne za druge in nedvomno ne za tega, ki jo opravlja. Oseba, ki to službo opravlja se najbolj zaveda, da opravlja nekaj, kar je nesmiselno, nepotrebno in celo škodljivo. Zaposleni v takih službah pa se pretvarajo, da njihove službe v bistvu imajo pomen in niso škodljive.
V današnjem svetu ni več čudno imeti nesmiselne službe, tiste, ki imajo nek pomen so izjema. Danes imamo cold callerje, terenske prodajalce sesalcev in zavarovanja, marketing eksperte, administratorje in menedžerje ter veliko drugih, ki se ukvarjajo s zadevami, ki so same po sebi nesmiselne. Primer iz stvarnega življenja je administrativna služba, kjer se vsakodnevno urejajo napake v softverju. Ta problem bi podjetje enostavno rešilo, če bi najelo programerja, da doda še en algoritem v softver. In tako vsak dan klikaš z namenom, da urediš napake, ki jih je računalnik naredil, da lahko stranke dobijo produkt, ki ga ne rabijo. Poleg administratorja pa sedi marketing ekspert, ki nagovarja ljudi, da ta produkt v bistvu rabijo.
Hujše od tega je, da vse tiste nesrečneže, ki delajo v nesmiselnih službah, tolažijo tako, da jim govorijo, da bodo našli nekaj boljšega. In tako skačemo iz enega nesmisla v drugega, upajoč, da se nam bo ta nova služba zares dopadla in, da bomo končno imeli občutek, da je življenje nekaj več kot garanje za nehvaležno firmo ali državo.
Kdo je krivec za takšno današnje stanje? Kapitalizem.
Po Graeberjevi teoriji, je kapitalistični razred ugotovil, da je nevarno, če imajo ljudje preveč časa za razmišljanje. To se je zgodilo v 60-ih letih v Ameriki, ko so študentje imeli čas, da spremljajo politiko ter se v to problematiko poglobijo. Bili so dejansko velika grožnja sistemu. Takrat pa so kapitalisti ugotovili, da je promocija (toksičnega) hedonističnega individualizma, globalizacije in “zgarane delovne sile” rešitev za preveč razmišljanja med delovnimi ljudmi. Toliko utrujeni in še prepričani, da morajo vse sami narediti, so ljudje zamenjali skupnost z jedrno družino, medsosedsko pomoč drug drugemu pa s službami, ki jih spremljajo domov s telefoni in računalniki – skratka službe pred katerimi ni pobega.
Kako naprej ?
Pomembno se je zavedati, da so bulšihti produkt kapitalizma in neoliberalnih politik in da ni kriva oseba, ki to nesmiselno službo opravlja. Enkrat, ko se zavemo, da nas je večina obsojena na zaposlitev, kjer je šef Kapitalizem, lahko nehamo garati. Verjetno ne moremo kar tako službe pustiti, ampak se lahko ustavimo in nehamo dajati vse življenje za firmo ali državo, kjer je politična moč najmočnejših bolj pomembna kot ekonomska varnost najšibkejših.
Druga stvar, ki jo lahko naredimo, je to, da se zavedamo, da se zadeva ne da rešiti znotraj sistema. Sistem naprej dela nove bulšihte, da nas čedalje utrudi in ukrade naš čas, dejansko edino stvar, ki jo imamo. Namesto, da bi nas sistem spodbujal, da iščemo pomen v tem, da drugim pomagamo, da se aktiviramo in pozanimamo, da kritično razmišljamo, sistem vse to zatira. Čim manj razmišljaj – imaš ChatGPT, čim manj se aktiviraj – imaš televizijo s sto kanali, čim manj kritično glej na stvari – imaš nov šoping center, kjer lahko kupiš celo majico na kredit.
Kakršnakoli bo rešitev, ki naj bi prišla po kapitalizmu, pomembno je to, da se zavedamo, da znotraj kapitalizma ni mogoča. V njem obstajajo namreč zgolj še bulšihti.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega