GOSTUJOČE PERO: ISLAMISTIČNA OFENZIVA V SIRIJI 

Sirska državljanska vojna traja že od arabske pomladi leta 2011. V preteklih dneh se je ponovno preobrazila iz zamrznjenega konflikta v aktiven vojaški spopad med vladnimi silami in tako imenovano sirsko opozicijo. Kdo so te vojaške enote, ki jih zahodni mediji poimenujejo kot “protivladne uporniške sile”? 

Ob začetku državljanske vojne se je opozicija predsedniku Bashar al-Assadu združila pod široko fronto poimenovano “Svobodna sirska vojska” oz. v angleščini Free Syrian Army (FSA). To vojaško zvezo je formiralo mnogo različnih političnih, vojaških in verskih organizacij, že zelo hitro po nastanku pa so jo prevzeli radikalni sunitski islamisti povezani z Al Kaido. Mnogo borcev FSA se je leta 2014 pridružilo Islamski državi, ki je takrat zavojevala več kot polovico države. Z iransko-rusko podporo je Assad porazil tako Islamsko državo kot ostanek FSA, ki se je po vladni ofenzivi umaknil v provinco Idlib. 

Maloštevilni demokratični in sekularni elementi sirske uporniške vojske so se v večini pridružili kurdskemu gibanju v Rojavi, FSA pa je razpadla v dve frakciji, Hay’at Tahrir al-Sham (HTS) v Idlibu in v tako imenovano “Sirsko nacionalno vojsko” (Syrian national army – SNA) s sedežem v turško okupiranem predelu severne Sirije. Obe vojaški skupini obvladujejo sunitski ekstremisti, vodja HTS Abu Mohammad al-Julani, pa je celo bivši član in poveljnik Islamske države. Obstoj obeh skupin omogoča turška država, ki je med državljansko vojno okupirala več predelov Sirije, v katere so se umaknili ostanki FSA.  Vladne sile namreč ne morejo v direkten spopad s Turčijo, ki je članica zveze NATO. Erdoğan je v Siriji interveniral z namenom omejevanja kurdske revolucije v Rojavi, ki ogroža stabilnost turške države in njen režim represije kurdske manjšine.

Tukaj najdemo glavnega akterja trenutne vojaške invazije, Turčijo, ki je v preteklih letih s pomočjo zveze Nato ponovno oborožila islamistično skupino HTS. Ta je 27. novembra sprožila ofenzivo proti Alepu in Hami, hkrati pa je SNA ponovno napadla kurdske sile v severni Siriji. Turčija je ofenzivo opravičila kot reakcijo na topniške napade vladnih sil na Idlib, pravi razlog za ponovni začetek civilne vojne pa se skriva v trenutnem konfliktu med Izraelom in Hezbolahom. Iranska zveza Os upora je trenutno v konfliktu z izraelsko državo zaradi genocida v okupirani Palestini, Sirija pa je poleg Hezbolaha, Iraka, Jemna in Hamasa članica proiranske osi. 

Sirija omogoča edino direktno povezavo med Iranom in Hezbolahom, padec Basharja al-Assada pa bi Hezbolah obkolil s sovražnimi silami. Izrael že od začetka genocida v Gazi izvaja letalske napade na Damask, ki diplomatsko, vojaško in humanitarno podpira Palestince. Definitivno ni naključje, da je ob začetku ofenzive HTS Izrael ponovno letalsko napadel Sirijo, Turčija pa je v Alepu z bombnim napadom ubila lokalnega Iranskega poveljnika. Zahodni mediji ofenzivo prikazujejo kot ponovni začetek državljanske vojne, zares pa se gre za imperialistično ofenzivo z namenom podpore Izraelu. Turčija pa je tu glavni akter zahodnega imperializma, saj s padcem sirske vlade pridobi novo vazalno vlado v Damasku. Peko nje bo lahko izvajala subimperialno vladavino nad sirsko populacijo in bogatimi zalogami nafte, hkrati pa bo lahko zatrla kurdsko revolucijo, ki ogroža stabilnost države, ki pada vedno globlje v gospodarsko krizo.

Kakšna naj bo pozicija socialistov in svetovnega delavskega gibanja? Zakaj se sploh moramo ukvarjati s Sirijo? Stanje v državi je zelo kompleksno, spreminja se iz dneva v dan. Med raznoraznimi frakcijami državljanske vojne se prepleta mnogo različnih interesov zunanjih sil. Dejstvo pa je, da bi bil padec vlade Bashar al-Assada katastrofa za protiimperialistično gibanje. Zmaga sil HTS bi pomenil poraz nacionalne buržoazije in nastanek kompradorskega režima pod nadzorom imperialnega jedra. Padec vlade bi tudi pomenil uničenje kurdskega gibanja, ki bi ga Turčija lahko dokončno pokončala. Socialisti moramo tu začrtati ideološko premišljeno protiimperialistično linijo.

Gostujoče pero je za Rdečo peso spisal Vid Dobrišek. 

Foto: Reuters

+ Ni komentarjev

Dodaj svojega