“Največjo vrednost ustvarijo ljudje, ki zaslužijo 20-kratnik in ne 5-kratnik minimalne plače, naše plačne in davčne omejitve na tem področju so mračnjaške. To ni vrednostna sodba, ampak objektivna ugotovitev. Danes nimate resnega informatika, ki ne želi imeti med 5000 in 10.000 € neto plače.” Takšne in podobne izjave so pretekli teden odmevale na drugem Festivalu podjetništva, ki ga je na Brdu pri Kranju organiziral Klub slovenskih podjetnikov (SBC).
Na njem so se zbrali vidni člani in članice SBC-ja, med drugim igralniški baron Joc Pečečnik, o katerem smo že obširno pisali (https://bit.ly/3SM3Ej6), zdravstveni zaslužkar Marko Bitenc, predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak, predstavniki državnih institucij v osebah predsednika protikorupcijske komisije Roberta Šumija in ministra za gospodarstvo Matjaža Hana ter uredniki več osrednjih medijev pri nas. Preostali sedeži v dvorani so se prodajali po slabih 500 € za mesto.
Šlo je za dogodek, ki je bil prepoln puhlic o tem “kako Slovenci odpuščajo vse, le uspeha ne” in kako se bolje živi na Poljskem, Litvi in Estoniji, kmalu pa bi naj nas po levi in desni pričeli prehitevati še Črna gora in Srbija. Za ustrezen kontekst zgoraj vzpostavljenih primerjav, naj navedemo nekaj podatkov.
Litva ima med vsemi evropskimi državami najnižji odstotek delavk in delavcev vključenih v sindikate. Delavsko organiziranje je praktično neobstoječe, če se kje morda pojavi, pa ga hitro in neizprosno zatrejo sile kapitala in države. Minimalna plača v Srbiji znaša 359€ neto, cena povprečne košarice dobrin pa je v mesecu oktobru dosegla 853€. Na Poljskem so od ponovne vzpostavitve kapitalizma v začetku 90-ih let, zaprli kar tri četrtine oddelkov jasli v javnih vrtcih in več kot 40% vseh javnih vrtcev v državi. Črna gora je privatizirala večino priobalnega pasu in naravnih parkov, ki ležijo na njenem ozemlju. Estonija ima z enotno davčno stopnjo in z ničelno stopnjo davka na dobiček, ki ga kapital reinvestira eno najbolj regresivnih in družbeno škodljivih davčnih zakonodaj na svetu. Samo, da smo si na jasnem, da nas želijo v SBC pahniti na še mnogo hitrejši vlak neenakosti, privatizacije, razgradnje javnih storitev in revščine, na katerem že tako ali tako zasedamo svoje mesto.
Dogodek je služil tudi kot svojevrstna promocijska akcija zasebnih zdravstvenih ustanov. Eden izmed njihovih lastnikov, prej omenjeni Marko Bitenc je takole opredelil vlogo zasebnega in javnega zdravstva. “Javno je lahko socialni korektiv zasebnemu, ker si ljudje zasebnega ne morejo privoščiti.” Ob tem se je še izdatno pohvalil z milijonskimi dobički, ki mu jih, v glavnem na račun javnih sredstev, prinaša njegova zasebna klinika.
Častni gost, socialdemokratski minister za gospodarstvo Matjaž Han, je v izjavi za medije, ki jo je podal ob robu dogodka, dejal “da se strinja z nekaterimi tezami, ki jih je slišal v razpravi.” Zanimivo bi bilo slišati ali je pri tem mislil na pobude o večji vlogi privatne iniciative v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju, uvedbi socialne kapice (https://bit.ly/3SX7fep) ali pa krčenju delavskih pravic in standardov.
Vendar pa minister Han ni edini, ki se rad odene v rdečo barvo in trosi pohvale in nesmisle v mikrofone tega združenja, katerega cilji so nesporno proti-delavski in družbeno škodljivi. Teden dni pred Festivalom podjetništva, je to počela tudi Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, največje sindikalne centrale pri nas. Gostovala je namreč v novem podcastu Kluba slovenskih podjetnikov (https://bit.ly/46kCqTX). Na njem je med drugim odgovarjala na vprašanje, kako Slovenci vidimo državo. Dejala je:“Če se le da vzamemo vse od države kar nam ponuja. Tudi poiščemo možnosti kako priti do še kaj več, kot so na primer neupravičeni socialni transferji.”
Dogodki kot je Festival podjetništva nam kažejo lastnike kapitala v vsej njihovi sprevrženosti. Na njih, ob aplavzih svojih političnih nameščencev, predstavljajo svojo vizijo družbe. Družbe individualiziranih posameznikov in posameznic, v nenehni tekmi do dna. Družbe, ki ne pozna solidarnosti in v kateri minimalen obseg javnih storitev deluje na podlagi njihovega z medijskimi žarometi osvetljenega mecenstva. Družbe temelječe na privatnih interesih, ob ignoriranju družbenih in naravnih potreb. Takšne družbe si delovni ljudje ne želimo. Proti takšni družbeni viziji, ki vsak dan bolj postaja družbena realnost, moramo nastopiti s skupnimi močmi.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega