Tokrat objavljamo izseke Delovega intervjuja z Jeffom Halperjem, izraelsko-ameriškim antropologom, ki živi v Jeruzalemu in je zagovornik rešitve ene države za Jude in Palestince. Vodi organizacijo Izraelski odbor proti rušenju hiš (ICAHD) in je soustanovitelj Kampanje ena demokratična država.
“Zavzema se za pravičen mir med Izraelci in Palestinci. Rešitev vidi v skupni državi za obe ljudstvi z enakimi pravicami za vse in s pravico vrnitve za vse palestinske begunce. Ob tem se zavzema za konec sionistične okupacije Palestine, za povrnitev izgubljene lastnine in plačilo odškodnine palestinskim beguncem ter tudi za to, da izraelski judje priznajo svojo genocidno zgodovino do Palestincev.
Kaj o dogajanju v Gazi poročajo izraelski mediji?
Na izraelskih televizijskih postajah ne vidimo nič od tega, kar se dogaja v Gazi. Nobenih posnetkov bombardiranih hiš, mrtvih otrok, niti nobene palestinske izjave ali kritike Izraela … Vidimo le izraelske generale, vojake in strokovnjake za varnost.
Če bi zdaj stopili pred mojo stavbo, bi videli, kako je vsa prekrita z izraelskimi zastavami. Nastal je tudi slogan, da smo vsi povezani za zmago. Toda opazno je neskladje med ljudstvom in državnim vodstvom.” “Mnogo manj so z maščevanjem prepojeni izraelski ljudje. V globokem žalovanju razmišljajo o talcih v Gazi. Na protestih v Jeruzalemu in Tel Avivu pozivajo k rešitvi talcev, saj vse bolj spoznavajo, da prioriteta izraelske vlade ni njihova rešitev, temveč zgolj bombardiranje sovražnika. Družine ugrabljenih so zato prestrašene, saj se zavedajo, da ideja o uničenju Hamasa ni uresničljiva skupaj z rešitvijo talcev. Izraelska judovska javnost sicer v celoti podpira uničenje Hamasa, ne glede na število človeških žrtev in fizično uničenje Gaze.
Torej nihče ne protestira proti kolektivnemu kaznovanju Gaze?
Takšnih protestov ne dopuščata ne vlada ne javnost. Če protestirate proti bombardiranju Gaze, vas bodo aretirali, če ne celo ubili. Visoki odbor za spremljanje arabskih državljanov Izraela, vodstvo palestinske skupnosti v Izraelu, je v središču Nazareta pripravilo majhno zborovanje, na katerem je zgolj pet najvidnejših članov društva izobesilo napis Konec vojne. O tem so vnaprej obvestili izraelsko policijo, a kljub temu so jih pretepli in aretirali. Smo v čisti vojaški histeriji. Edini kritični glas je časopis Haretz, vendar ima njegovo poročanje veliko večji odmev zunaj Izraela kot v njem.”
“Kakšen je končni cilj izraelskega vsesplošnega bombardiranja in ubijanja v Gazi?
Prvotna zamisel je bila uničenje Hamasa, vendar je v porastu zamisel o dokončni rešitvi palestinskega vprašanja. Izraelska vlada in vojska vidita Hamas kot zadnje palestinsko odporniško gibanje, ki ga je treba uničiti in tako pripraviti teren za »končno zmago«, dokončanje 130-letne kampanje sionizma za preoblikovanje arabske Palestine v judovski Izrael. Načrt je jasen – naseliti in pomiriti Zahodni breg in nato pomiriti, ali še bolje, popolnoma odstraniti prebivalstvo Gaze. Verjetno se zdaj želijo znebiti vsaj milijona Palestincev iz Gaze, saj so že predlagali njihovo premestitev v druge države. To je mogoče doseči s humanitarnimi ukrepi mednarodne skupnosti; Evropska unija bi na primer sprejela 400.000 palestinskih beguncev, 300.000 bi jih šlo v Združene države, še 300.000 v Kanado …”
“Drugo vprašanje je, ali bi miren palestinski odpor sploh imel učinek …
Upor brez nasilja proti Izraelu očitno ne deluje. Prva intifada (1987–1993) je bila nenasilna, tako kot veliki pohod vrnitve v letih 2018–2019. Pohod vrnitve je potekal na istem območju, kjer je mejo tokrat prebil Hamas. Palestinsko ljudstvo je več mesecev protestiralo proti okupaciji, obleganju Gaze in se zavzemalo za pravico beguncev do vrnitve. Kljub temu je izraelska vojska onkraj pregrade pobila 223 protestnikov in jih še 13.000 ranila. Hamas, tako kot druge palestinske organizacije v Gazi in na Zahodnem bregu, že dolgo poskušajo z mirnimi protesti, vendar se Izrael vedno odzove z vojaško silo.”
“Kako velik problem je, da ni progresivnih idej za mirno sobivanje? Ker tako sionisti kot pri Hamasu pravijo, da to območje pripada samo enemu ljudstvu …
To je ogromen problem. Napredne levičarske ideje preganja tudi palestinska oblast, ne samo izraelska. Saj obstajajo Palestinci z naprednimi idejami, a so povsem utišani. Ali so jih pregnali ali ubili, zato se marsikdo noče več izpostaviti. Levičarske progresivne ideje preganjajo po vsem arabskem svetu. Kvečjemu so žive le med arabskimi izseljenci v Evropi, doma za njih ni prostora.”
“Sploh obstaja še kaj upanja za eno skupno državo za Izraelce in Palestince?
Veliko jih misli, da gre za utopično idejo, ampak v vsaki politični bitki potrebujemo program in končno idejo. Toda ne glede na to, kaj si zadamo za končni cilj, morajo to idejo naprej poganjati Palestinci. Jaz lahko napišem knjige in predavam, toda ne morem organizirati palestinskega zasedanja, na katerem bi govorili o rešitvi ene države. To morajo storiti moji palestinski partnerji.”
“A ne razumite me narobe, ne krivim Palestincev, da jim ne uspe politično povezovanje. Ker ko kdo od njih želi narediti kaj konkretnega, je kmalu mrtev ali v zaporu. Progresivne palestinske sile sta Izrael in Zahod popolnoma utišala. Ljudska fronta za osvoboditev Palestine (PFLP) ima denimo status teroristične organizacije, njen voditelj Ahmad Sadat je v zaporu, zato ne morejo prejeti denarja in se ustrezno organizirati.”
“Lahko kaj spremenijo množični protesti po svetu?
Zadnje tedne vidimo številne množične proteste, ampak spet gre za zborovanja brez širšega povezovanja in strateškega razmišljanja o prihodnosti. Mnogim se zdi super, če se v Londonu zbere 300.000 ljudi, ki vzklikajo Free, free Palestine in Od reke do morja, toda nihče ne govori o političnem povezovanju in programu. Ravno to me najbolj žalosti. Ker vidimo, kakšno podporo ima Palestina, toda nikjer ni palestinskega vodstva, ki bi lahko to unovčilo. Obstaja le palestinska samouprava, a še ta deluje pod nadzorom ZDA.
Ampak lahko bi bilo drugače. Enako veliko mednarodno pozornost je imelo uporniško gibanje v Južni Afriki, toda v Južni Afriki so vseskozi imeli program in končno idejo – ena oseba, en glas. Enako velja za Alžirijo. Njihovo odporniško gibanje je v svet poslalo svoje najboljše ljudi in uspelo jim je skoraj nemogoče. V času hladne vojne so na svojo stran proti Franciji dobili ZDA, Sovjetsko zvezo in Kitajsko, zato je Alžirija lahko dosegla neodvisnost.”
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega