»Evropa je vrt, preostali svet pa džungla. Mi smo zgradili vrt, kjer vse deluje kot treba in je najboljša kombinacija politične svobode, bogastva in socialne kohezije/…/Večina preostalega sveta pa je džungla, ki lahko vdre v naš vrt.« S temi besedami je pred dobrim tednom dni v svojem govoru navzoče člane avgusta novonastale Evropske diplomatske akademije nagovoril Josep Borrell, visoki predstavnik Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko sicer pa dolgoletni član španskih socialdemokratov (PSOE). Govor je v javnosti sicer požel veliko ogorčenja in zahteve po njegovem odstopu, toda tovrstne izjave visokih predstavnikov EU nas ne smejo presenetiti. Iz njegovega govora lahko razberemo dvoje:
1. Na globalnem Zahodu še zmeraj prevladuje predstava o civiliziranem in neciviliziranem svetu, ki ima svoje korenine zasidrane v času evropske kolonizacije v zgodnje novoveški zgodovini v sodobnosti pa ta ista ideologija napaja imperializem. Plevel dojemanja preostalega, »barbarskega in neciviliziranega« neevropskega, sveta se je z razmahom evropskega kolonializma in podrejanjem dežel in zasužnjevanjem ljudi Južne, Srednje, Severne Amerike, Afrike in Azije vse bolj razraščal, njegove korenine pa so se skozi zgodovino še bolj utrjevale. V zadnjih sto letih bi naj zaradi evropskega kolonializma in njegovih posledic skupno umrlo kar 50 milijonov ljudi.
Džungla, ki se je pohlepno razraščala in si v vsej skrajnosti prilaščala naravna bogastva in izkoriščala ljudi, je skozi zgodovino v resnici bila Evropa oz. njeni vladajoči razredi, EU pa pod pokroviteljstvom Združenih držav Amerike samo nadaljuje njeno dediščino.
2. S tem, ko je Borrell periferne države globalnega kapitalističnega reda (t.i. države v razvoju) oklical za džunglo, je s tem še dodatno ponižal na milijarde delovnih, izkoriščanih ljudi, ki služijo zadovoljevanjem apetitov imperialističnih centrov. Lahko bi poenostavili in rekli, da sta kolonializem in imperializem stvar preteklosti ter da v trenutni realnosti obstajajo samo še razvite države in države v razvoju. Takšno mišljenje ni zgolj reprodukcija prevladujoče kapitalistične dogme, temveč je v svoji osnovi tudi napačno.
Španija, Borrellova domovina, ima na primer še danes ozemlja na afriški obali (Ceuta, Melila). Kolonialne oblike skrajnega izkoriščanja so morda res v glavnem izginile, a so jih nadomestile druge oblike, kot je na primer ekološki imperializem: (zasebni) kapital iz držav centra na periferiji vztrajno izčrpava naravne vire in s tem v periferne države hkrati izvaža socialno in ekološko katastrofo ter zavira njihov razvoj. Poveden primer je agresiven boj zahodnih korporacij (Glencore, BHP, Rio Tinto itd.) za izčrpavanje mineralov v perifernih državah, ki v trenutnem redu služijo ekološki modernizacija kapitala v centru.
Druge oblike podrejanja in izkoriščanja delovnih ljudi po svetu se še dodatno utrjujejo z militantno politiko Zahoda pod vodstvom NATA, ki je t.i. »civilizirani vrt« Zahoda, v katerem živi kar 95 milijonov ljudi (21,7% prebivalstva EU) v tveganju revščine in socialne izključenosti, v zadnjih tridesetih letih uspešno razširil na območja »džungle«, sedaj pa se vztrajno postavlja v pozicijo žrtve, ki je napadena in nenehno ogrožena.
Borrell je prav v tem duhu svojo metaforo o evropskem vrtu nadgradil z »vrtnarji«, katerih dolžnost je skrb za vrt na način, da se podajo v džunglo in si jo podredijo, preden le-ta prične s svojim vdorom. Zadnja stvar, ki jo svet v tem času potrebuje, je povečanje vpliva EU v zvestem paktiranju z ameriško imperialistično politiko.
Iz tega razloga je potrebno odločno in jasno izpostaviti, da Borrell kot visoki predstavnik za »skupno« zunanjo politiko EU, ne govori v našem imenu; ne govori v imenu delovnih ljudi, ki za mizerno nizka plačila služijo tujemu kapitalu, ali pa se zaradi večjih mezd podajajo v tujino »s trebuhom za kruhom«.
Ob tej priložnosti se je vredno nasloniti tudi na protiimperialistični zgodovinski spomin preteklih generacij, utelešen v Gibanju neuvrščenih, ki je z bojem proti revščini, neenakosti in kolonializmu predstavljalo politično opozicijo nebrzdani imperialistični politiki Zahodnega bloka.
V luči vojne v Ukrajini EU prevzema vse bolj in bolj militarističen pristop. Naivno je verjeti, da je pilotski projekt Evropske diplomatske akademije namenjen diplomaciji ali zavzemanju mirovne pozicije v svetu. Gre za zaostrovanje militaristične in imperialistične logike, ki se razrašča kot plevel in zarašča možnosti za mir, enakost in dostojno življenje delovnih ljudi na ohranjenem planetu.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega