Rezultati so pričakovani, a depresivni. Volitve so pokazatelj pomika v desno, saj sta velik del glasov pridobila dva neoliberalna kandidata. Rezultati kažejo, da se bosta v drugem krogu pomerila Anže Logar in Nataša Pirc Musar. Logarja so v satiričnih časopisnih rubrikah poimenovali “klon” (češ da je narejen po Janševem kalupu), a v resnici sta “klona” oba. Klona ekstremnega centra. En z desnimi odkloni, druga z masko levega odklona (“človekove pravice”).
Dejansko pa sta Logar in Pirc Musar predstavnika trdega ali ekstremnega centra: glasna zagovornika interesov kapitala. Oba podpirata davčno razbremenitev (ena se tudi poslužuje vseh načinov izogibanja plačevanja davkov oz. “davčne optimizacije”), oba sta za uvedbo (ne)socialne kapice!
Logar je dolgoletni pro-business politični funkcionar, Pirc Musarjeva pa mala kapitalistka, ki se je v svoji odvetniški pisarni celo specializirala za opravljanje umazanega dela za kapital: zatiranja sindikalistov, žvižgačev in ostalih, ki “škodijo dobremu imenu” nosilcev moči. Njeno masko “levičarke” je že leta negoval liberalni medijski establishment, ki bo Pirc Musar brez dvoma podpiral tudi v drugem krogu.
Oba sta tudi lokalna zagovornika atlantskega imperializma, velika podpornika organizacije NATO. Stališča Pirc Musar lepo povzame izjava v slogu Hillary Clinton, ko je kot Putinove podpornike naštela “Kitajsko, Indijo in Turčijo”, Logar pa se je tako ali tako že kot zunanji minister izkazal kot potrčko Washingtona. Loči ju samo najbolj vulgarna oblika kulturnega boja: en je za katolicizem, druga pa ne ravno; za enega je Janša dober politik, za drugo pa škodljiv.
Visok odstotek za Anžeta Logarja lahko interpretiramo s tem, da je za velik del (sredinskih) volivcev očitno dovolj distanciranje od Janše. Oziroma rečeno drugače, da v tej državi obstaja kar nekaj volilcev, ki so samo čakali na “normalnega desničarja” (kar kaže tudi drugo mesto za Pirc Musar). Seveda je k rezultatu prispevala tudi mobilizacijska moč SDS, ki je tudi v kampanji disciplinirano in uspešno odigrala svojo vlogo.
Milan Brglez je mlačno zagovarjal nekakšno mešanico levoliberalnih in socialdemokratskih pozicij, seveda cepljenih na evrotehnokratska stališča. V realnosti je tretji predstavnik ekstremnega centra, kar je v praksi pokazal že v SMC, zato ga nam je težko žal, čeprav bi bil verjetno manj slab predsednik kot oba klona. A so mu glasove odgnali neprepričljivi nastopi v kampanji in konkurenčni spopad v levoliberalnem bloku.
Kandidat Levice Miha Kordiš bo očitno prepričljivo zadnji, z odstotkom nižjim od parlamentarnih volitev, kar je še en udarec za Levico. V kampanjo je vnesel nekaj naprednih stališč, predvsem s kritiko imperializma, opozarjanjem na delovne ljudi in jasnimi socialdemokratskimi stališči. Je pa do zadnjega na odru igral svojo vlogo parlamentarca (ali parlamentarnega dvornega norčka) in ni nikoli kritiziral votlega političnega sistema ali vlade. Kritiziral ni niti družbenega sistema, ampak zgolj njegove simptome. Čeprav je zastopal stališča, ki so bila levo od parlamentarne kampanje Levice, je ostal trdno zasidran v okvirih kozmetične “parlamentarne levice”. Rezultat pa je verjetno tudi odraz tega, da je Kordiš najbolj “nepredsedniška” osebnost med vsemi kandidati.
Treba se je namreč zavedati, da skoraj polovica volilnih upravičencev ni oddalo svojega glasu. Predsedniške volitve imajo res predvsem simbolni pomen, a so dober pokazatelj politične situacije v državi. Poleg obrata v desno, ki se nakazuje pri deležu glasov za kandidata v drugem krogu, je nizka volilna udeležba, da ogromno število ljudi nima zaupanja v liberalni red; v predstavniški politični sistem, ki ohranja prevlado kapitala in odtujuje (delovne) ljudi.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega