Pred dnevi je italijanski premier Mario Draghi odstopil, saj je njegovi vladi umaknila podporo Gibanje petih zvezd (MS5) – oziroma kar je ostalo od njih –, hkrati pa tudi stranke desnice. Nekdanji predsednik Evropske centralne banke in nekdanji predsednik Italijanske centralne banke – obe funkciji mu je omogočil ravno Berlusconi, ki ga v tokratni epizodi pošilja domov – je bil premier zgolj dobro leto. Lahko bi rekli, da državo zapušča v še večji krizi kot ob nastopu funkcije.
Po politični krizi 2021 je strokovnjak dobil nalogo sestaviti tehnično vlado, ki naj bi vladala do rednih volitev 2023. Italijo naj bi rešil tako kot je rešil evro. Takrat je užival široko podporo, od »leve sredine« Partito Democratico, sredinskih Italia viva, do desnice Salvinija in Berlusconija ter antipolitičnega gibanja petih zvezd MS5. V prvi vrsti pa je bil Draghi ljubljenček EU tehnokracije in medijskega establišmenta.
Njegova t.i. »vlada narodne enotnosti« si je zadala nalogo izvesti »strokovno« podprte strukturne reforme – tako imenovani Nacionalni plan za okrevanje in odpornost –, ki pa so se izkazale zgolj za nadaljevanje iste smeri, ki je Italijo pripeljala v kronično nestabilnost.
Tisti s srednjimi in višjimi dohodki so dobili davčne odpustke. Ukinili so minimalno plačo in jo potem nazaj uvedli v obliki, ki ne določa nobenega minimalnega praga. Ob inflaciji in energetski krizi so se morali zateči nazaj k (skromni) politiki bonov, ki je bila že med prejšnjo vlado tarča kritik. Na področju ekološke tranzicije pa bo vlado najbolj zaznamoval predlog, da se zemeljski plin uvrsti med zelene energetske vire.
Draghijevo vlado je torej bremenilo isto prekletstvo kot vse liberalne ali sredinske politične projekte. So popolnoma neprimerni za reševanje minimalnih in nujnih reform, ki jih zahteva ali objektivna okoljska kriza ali delovni razredi, ki za vse krize največ plačujejo.
Hkrati pa so, kljub svojim slavnim kompetencam, nesposobni zadovoljivo posredovati med različnimi političnimi interesi. Edina zapuščina tehnokratov so nadaljnji zdrsi (srednje) levih alternativ v desno in okrepljena skrajna desnica. Glede na to, da gre zdaj že za star in globalen vzorec lahko rečemo tudi, da je to edina funkcija zmerne sredine: blokiranje tudi najmanjšega reformizma in aktivno omogočanje porasta desnice.
Edini podporniki Draghijeve politike ostajajo socialdemokrati Partido Democratico, ki s tem diskreditira še res zadnje mrve njenih naprednih politik, v katere nekateri njeni člani še verjamejo. Ob dolgem manku kakršnekoli vsebinske alternative EU tehnokraciji je v Italiji moč opaziti izrazito apolitičnost: običajno se kaže kot nizka volilna udeležba, včasih tudi kot kaotično antipolitično gibanje MS5.
V takšnih pogojih je skrajna desnica edina, ki se ne boji volitev. V javnomnenjskih raziskavah vodi odkrito fašistična Fratelli d’Italia (edina stranka, ki sploh ni sodelovala z Draghijem), skupaj z Berlusconijevo Forza Italia in Salvinijevo Lega pa bi lahko sestavili skrajno desno večino v parlamentu. Naprednim volivcem ostane zgolj antijanšistični glas za zmerni in sprti PD ter MS5, kar – tudi če bi bilo dovolj – lahko vodi zgolj v ponovitev vaje čez 17 mesecev.
Italija je eden najbolj očitnih zgledov, kako stranke sredinskega konsenza (od leve-sredine do desne-sredine) ne zmorejo administrirati kapitalističnih protislovij, ki države mečejo iz enega kaosa v drugega. Čeprav na terenu obstaja protisistemska levica – o njenih bojih skušamo redno poročati –, pa je le-ta razdrobljena in nima večjega vpliva na državno politiko. Kot nas uči zgodovina: ko gnije kapitalizem, smrdi po fašizmu. Prav sredinske, tehnokratske, liberalne stranke so tiste, ki na kompost mečejo še dodatno gnojilo. Kot je zapisal Tariq Ali: Meloni, Salvini, Berlusconi niso Mussolini, pa vendar ga imajo radi.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega