EPIDEMIJA JE RAZKRILA, DA STA MOČ IN BOGASTVO IZJEMNO NEPRAVIČNO PORAZDELJENA

V branje ponujamo intervju s sociologinjo in ekonomistko, Ano Podvršič.

“Navsezadnje Fidesz krepi frakcije domačega kapitala na izredno selektiven način in predvsem na račun delavskega razreda. Pomemben vidik Fideszovega načina vladanja je močno zavezništvo s predstavniki transnacionalnega kapitala, zlasti z nemško avtomobilsko industrijo. Nikoli prej ni nemški kapital dobil tako ugodnih subvencij v obliki različnih davčnih odpustkov in delavske zakonodaje, ki pavperizira delavski razred in omejuje moč sindikatov, kot jih je v času Orbanovega režima na Madžarskem. Obe gospodarstvi sta postali še bolj medsebojno povezani in odvisni. Morda tudi zato Evropska unija Viktorja Orbana in poljskega premierja Jaroslava Kaczynskega na koncu ni stisnila v kot, ko naj bi se pogojevalo pridobivanje sredstev s spoštovanjem vladavine prava v članicah EU-ja … Pri Fideszu gre torej res za selektivno izgradnjo domače buržoazije, ki je v podrejenem zavezništvu z industrijskim velekapitalom iz centralnih držav EU-ja. Je pa dejstvo, da se je z vidika evropskih odnosov center‒periferija Fidesz vsaj delno zoperstavil dominaciji tujega kapitala v madžarskem gospodarstvu in okrepil njegov položaj na evropski periferiji, vsaj na področju bank in financ.”

/…./

“Nikoli ni namreč prišlo do selitve celotne proizvodnje, tržno najpomembnejše in strateške aktivnosti so ostale v državah centra in pod nadzorom sedežev multinacionalk. Te svojo prevlado nad svetovno proizvodnjo med drugim vzdržujejo s pravicami do intelektualne lastnine, s katerimi držijo monopol nad najnaprednejšimi znanji in veščinami. Bolj ko so se periferne in polperiferne države integrirale v globalni kapitalizem, bolj so postale odvisne od volje sedežev multinacionalk. Te obenem svoje dobičke čedalje manj investirajo v “realno proizvodnjo”, temveč predvsem špekulirajo na finančnih trgih in skrbijo za interese delničarjev.

Kapitalizem je po definiciji sistem, ki proizvaja za profit ne pa za družbeno dobro. Zato se ne smemo čuditi, da ko med krizo stopijo v ospredje potrebe navadnih ljudi, se teh potreb na splošno ne da zadovoljiti.”