Preostalo je le še nekaj dni predvolilne kampanje, ki je bila predvidljiva in dolgočasna, povsem ujeta v tirnice sodobne parlamentarne politike. Bolj ali manj jo je krojil antijanšizem, prav nobena stranka pa ni niti poskušala predstaviti programa, ki bi pogledal onkraj statusa quo slovenskega kapitalizma. Še več: nobena stranka ni ponudila kritike votle liberalne demokracije in parlamentarizma, nobena stranka ni izpostavila delavskih standardov in pravic, nobena stranka ni kritizirala EU.
Če smo povsem natančni, je kakšno sled naštetih kritik mogoče najti. Volilna kampanja je namreč obsežna, od programov, plakatov, soočenj in medijskih pojavljanj, zato jo je nemogoče v celoti zajeti v povzetku. A hkrati je splošen vtis težko zavrniti: vse slabosti slovenske strankarske politike, o katerih pogosto pišemo na Rdeči pesi, so se pokazale in zgostile v tej kampanji.
Hkrati tudi ne drži popolnoma, da nobena stranka ni izpostavila omenjenih stališč. Nekatera od njih so bila izpostavljena, vendar predvsem s strani desno-populističnih strank, kot sta SNS in Res.nica ter še kakšne z lunatično-populističnimi stališči, ki pa k sreči ostajajo razdrobljene in, upajmo, nobeni ne bo uspelo prek parlamentarnega praga. Te stranke so seveda izpostavile popačeno, izkrivljeno, večinoma nazadnjaško kritiko evrointegracij ali parlamentarne demokracije, ne pa napredne.
Čas pred volitvami je priložnost za izpostavljanje idej in stališč, ki sicer ponavadi naletijo na blokado liberalnih medijev. V tokratni kampanji pa je vladalo enoglasje: prepir dveh frakcij političnega razreda, ki se oglašata, katera bo bolje opravljala naloge administracije slovenskega kapitalizma.
Priložnosti za kritiko je bilo več kot dovolj. Se spomnite, kako so evropske institucije ravnale na začetku covid-krize? Namesto opevanih vrednot povezovanja in sodelovanja smo dobili sebično grabljenje in medsebojno krajo medicinske opreme, v Bergamo pa je solidarnostno prišla pomagati delegacija kubanskih, ne nemških ali francoskih, zdravnikov ter medicinskega osebja.
EU je razgalila vso svojo dvoličnost glede migrantske politike, ko se je začela vojna v Ukrajini. Afganistanski begunci očitno niso enaki ukrajinskim, čeprav so v invaziji na Afganistan sodelovale tudi članice EU.
Kako gnilo sta v zadnjih štirih letih izgledala Državni zbor in Vlada (najprej Šarčeva, nato še Janševa), ni treba posebej poudarjati. A dejansko nista počela nič zares novega, ampak sta nadaljevala in intenzivirala trende, ki so velik del delovnih ljudi že odbili od predstavniške demokracije (žal pa s tem tudi od politike nasploh). Pri številnih ukrepih sta prejšnji vladi uveljavljali voljo EU ali NATO, bolj kot ljudstvu sta služili mednarodnim organizacijam kapitala ali kar multinacionalnim korporacijam samim (Uber, Google).
Če smo iskreni, je takšno kritiko od trenutne strankarske zasedbe težko pričakovati. Edina izjema bi lahko bila Levica, ki je na preteklih volitvah (še s pridevnikom “Združena”) artikulirala nekaj točk kritike parlamentarizma, EU in drugih ključnih institucij kapitalizma, a se v tokratni kampanji dokončno uveljavila kot levo krilo anti-janšističnega kartela. Če malo priredimo besede Margaret Thatcher o Tonyju Blairu: največja zmaga Janeza Janše je anti-janšistična koalicija (no, in tudi Borut Pahor).
Predvolilna kampanja ne bo bistveno določila ravnanja prihodnje vlade. Brez pomisleka lahko rečemo, da bo na številnih področjih vodila razredni boj kapitala proti interesom delovnih ljudi. Vprašanje za volitve je, ali z bolj mehkimi ali bolj trdimi prijemi, kar seveda ni brez pomena. Toda to, kako bo vlada pri tem uspešna, pa bodo bolj kot volitve določili upori, ki jih bomo v naslednjih štirih letih zmožni delovni ljudje v tej državi.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega