Prejšnji teden je bilo v Grčiji vroče. V začetku tedna se je odvila 24-urna splošna stavka, ki je bila resnično množična. Zajela je tako javni, kot privatni sektor in ohromila javno življenje. Avtobusi, vlaki in trajekti so obstali, šole so bile zaprte, bolnišnice so opravljale zgolj nujno delo. Delavke in delavci so se odpravili na ulice z zahtevami po splošnem dvigu vseh plač (ki še vedno niso dosegle ravni iz leta 2010!), kot odgovor na skokovito draženje življenjskih stroškov.
Stavka pa ni vključevala zgolj ekonomskih, ampak tudi politične zahteve, med katerimi je bila osrednja prav nasprotovanje vojni v Ukrajini (za umik Rusije, proti intervenciji NATO) in večanju vojaškega proračuna. Kljub temu, da si Grčija ekonomsko in socialno še vedno ni opomogla od prejšnje finančne krize in zadušljivih varčevalnih ukrepov, ki so sledili, je hkrati v samem vrhu držav EU glede na delež proračuna namenjen izdatkom za vojsko! Grška vlada je poleg tega februarja sklenila nakup štirih francoskih bojnih ladji, po začetku vojne pa napoveduje še nadaljnjo povečanje vojaških izdatkov.
Eskalaciji vojn(e) se grško delavstvo ne upira zgolj z manifestacijami, ampak tudi na delovnem mestu. Tako kot italijanske delavke in delavci (https://tinyurl.com/kh76vj3t), so tudi grški začeli z blokadami razpošiljanja orožja na vojna področja. Pred tedni je tako skupina železniških delavcev iz Alexandroupolija protestno zavrnila nalaganje ameriških tankov na vlak za Ukrajino.
Vojna v Ukrajini se je v Grčiji še dodatno spolemizirala po nedavnem javljanju ukrajinskega predsednika Zelenskega v grškem parlamentu. Ne toliko zaradi vsebine njegovega govora, ampak zato, ker je poleg Zelenskega grški parlament nagovoril tudi eden od pripadnikov bataljona Azov.
Gre za ukrajinski neonacistični bataljon, o katerem so mainstream mediji še do nedavnega poročali kot o problematičnem gojišču skrajne desnice, po začetku vojne pa so svojo retoriko obrnili na glavo in jih pričeli prikazovati kot hrabre borce za svobodo. V poplavi nekritičnih medijskih zapisov gre pohvalit eno redkih izjem, kot je prispevek Kaja Sajovic za portal MMC (https://tinyurl.com/5n6asc49), ki uspe situacijo glede bataljona Azov zajeti v vsej svoji kompleksnosti (in ga zato priporočamo v branje).
Zakaj je bil nagovor pripadnika bataljona Azov še posebej problematičen in je bil pospremljen z velikim odporom tako dela poslancev, kot širše grške javnosti? Ker je Grčija pred kratkim izšla iz dolgotrajnega in mukotrpnega sodnega procesa proti vrhu Zlate zore; “domače” neonacistične formacije, do nedavnega stranke s poslanci v domačem in evropskem parlamentu, katere člani so bili obsojeni za umor antifašističnega reperja Pavlosa Fyssasa. Zlata zora je bila razglašene za hudodelsko združbo: “kriminalno organizacijo, oblečeno v plašč politične stranke”, kot se je izrazilo sodišče.
Situacija v Grčiji je torej vse prej kot rožnata, a prav krepitev izvenparlamentarne levice in njenih različnih bojev – delavskih, protivojnih in antifašističnih – nas lahko navdaja z upanjem, da bo to gibanje sčasoma doseglo to, kar Sirizi ni uspelo: nujno potrebne radikalne spremembe.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega