Britanska vlada je nedavno sporočila, da namerava vse prosilce za azil, ki v državo prihajajo predvsem preko Rokavskega preliva, deportirati v Ruando. Kakšne so podrobnosti sporazuma, komu koristi in kje so vladajoči britanski konservativci dobili navdih za takšno politiko?
Britanska notranja ministrica, Priti Patel, je minuli teden, na skupni novinarski konferenci s predsednikom Ruande, Paulom Kagamejem, predstavila načrt po katerem bo ta afriška država postala odlagališče nezaželenih beguncev, ki uspejo priti v Veliko Britanijo. V ta namen bo britanska država namenila obsežna sredstva, ki bodo v največji meri, kot kažejo mnoge izkušnje, pristala v žepih zasebnih varnostnih podjetji, nepremičninskih mogotcev in logističnih korporacij. Z javnimi sredstvi se bo financiralo nasilje ter osiromašenje množic begunk in beguncev, ki bo prinašalo profite lastnikom prej omenjenih zasebnih podjetji.
Režim Paula Kagameja pa tokrat ni prvič pristal na takšen dogovor s katero izmed jedrnih držav Evrope. Podoben sporazum je z Ruando pred slabim letom sklenila danska socialdemokratska vlada. Prav tovrstne kupčije, ki jih spremlja še dodatna liberalizacija na trgu delovne sile in brutalno nasilje nad predstavniki opozicije, omogočajo ohranitev avtokratskega režima na oblasti. Dobitniki so torej vladajoči razredi vseh vpletenih držav, nastradajo pa delovni ljudje.
Opisana politika pa ni problematična zgolj zaradi dodatnega bogatenja lastnikov kapitala, vzdrževanja lokalnih vojno-političnih voditeljev na oblasti in siromašenja javne blagajne za privatne koristi. Takšna politika begunce popolnoma instrumentalizira. Iz njih dela reči, ki jih je mogoče nasilno natrpati v letala in jih odvreči čim dlje od izvora problema. Z outsourcanjem beguncev, se navidezno outsourca tudi nasilje nad njimi in njihovo izkoriščanje. Poskrbeti moramo, da se ne bo outsourcalo tudi odgovornosti zanj.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega