Z vami delimo objavo Boštjana Remica, ki je v Terminalu, kolumni Radia Študent, med drugim spregovoril o nedavnih sindikalnih dogovorih z vlado, dveh tipih solidarnosti ter vsesplošnem razkroju delavske solidarnosti med organiziranim delom:
»Vlada je s sindikalnimi funkcionarji sklenila dva pomembna dogovora. S prvim so spremenili položaj vseh zaposlenih v javnem sektorju, nato je sklenila še ločen dogovor z zdravniškim sindikatom Fides. Hkrati je vlada v parlament precej odmevno prinesla Zakon o nujnih ukrepih za zagotovitev stabilnosti zdravstvenega sistema, ki so ga koalicijski poslanci seveda potrdili.«
»Poglejmo najprej sindikalne dogovore. Če jih na grobo povzamemo: sindikati javnega sektorja so z vlado sklenili dogovor o dveh linearnih plačnih dvigih za približno 4 odstotke. Vsem, ki so v plačnih razredih, ki ne dosegajo zneska minimalne plače, se ta dvig tako rekoč ne bo poznal. Med njimi je večina tistih, ki so bili med pandemijo poimenovani »nujni delavci«, torej tisti, ki so pogosto nevidni, za katere naj bi se zdaj končno le razkrilo, kako zelo jih potrebujemo.
Sindikati pri tem dogovoru niso pokazali nobene delavske solidarnosti. In to v času energetske krize in draginje, ki je delavcem, zlasti najslabše plačanim, požrla lep del dohodka. 8 odstotkov na dva ali tri tisoč evrov pa ni tako malo. Pri teh 8 odstotkih gre predvsem za denar, ki se steka v kapitalske naložbe ali luksuzno potrošnjo, ki je – kot danes vemo – nevzdržna tudi z vidika okoljske krize.«
»Razkroj delavske solidarnosti med organiziranim delom ni nič novega. Lahko ga opazujemo predvsem pri ekonomskih zahtevah, torej pri bojih za višje plače. Drobljenje sindikalnega gibanja v smeri podjetniških, poklicnih ali panožnih interesov dolgoročno šibi sindikalno moč – ki je danes že močno opešana, čeprav imajo sindikati verjetno malenkost več članstva kot pred leti. Predvsem pa ta razkroj odpravlja možnosti za napreden nastop delavskega razreda: s pozicije proizvajalcev, ne pa s pozicije prodajalcev delovne sile; ali kot jih je slikovito poimenoval Gramsci, »kreatur kapitalističnega režima zasebne lastnine«.
»Vendar nasproti razredni solidarnosti ne stoji le drobljenje, temveč tudi drug tip solidarnosti. Vlada je namreč kasneje sklenila še odmeven dogovor z zdravniškim sindikatom in mu omogočila tisto, za kar si je dolgo prizadeval: izstop iz enotnega plačnega sistema. S tem so odpravili ovire za dvigovanje zdravniških plač. Kot opomba: prejšnja vlada je zdravnikom dohodke povišala na izreden način, z astronomskimi dodatki za delo v covidnih razmerah in »podtaknjenci« v protikoronski zakonodaji.
2. Drugi tip je cehovska solidarnost. Da je Fides cehovska organizacija, ni le politična retorična oznaka. Pri zdravništvu obstaja kup cehovskih značilnosti: mojstri (starejši zdravniki) ščitijo druge mojstre, tudi na račun vajencev (mladih zdravnikov); vstop v dejavnost je reguliran (potrebujejo potrditev zdravniške zbornice, imajo vpliv na razpis specializacij, tudi veliko besede pri upravljanju medicinskih fakultet); kažejo pa tudi vzvišen odnos do delavcev v zdravstvu, s katerimi vsakodnevno delajo.«
Podrobneje o temi zdravniške stanovske solidarnosti in delavskem organiziranju v zdravstvenem sektorju pa v celotnem prispevku. Vabljenji k poslušanju in branju:
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega