Zadnje dni uporabniško izkušnjo na nekaterih socialnih omrežjih pretresajo spremembe v njihovem lastništvu. Finaliziran je bil prevzem Twitterja s strani Elona Muska. Najbogatejši človek je platformo kupil za 44 milijard dolarjev, »ne kot investicijo«, ampak z osebnim ciljem zagotoviti absolutno svobodo govora. Cel potek prevzema – od Muskove napovedi, zbiranja sredstev, do finalizacije in tehničnega prenosa – se je za podjetnika Muska in njegove firme izkazoval kot serija negospodarnih kiksov. Epizoda v prvi vrsti postavlja na laž kapitalistični mit o premo sorazmerni povezavi med individualnimi osebnimi vrlinami in gospodarsko uspešnostjo. V protislovni in asocialni družbeni ureditvi najbolje uspevajo šarlatani, seveda na nujni podlagi podedovanega kolonialističnega bogastva!
A tedni kaosa na tem delu interneta razkrivajo še druge pomembne dinamike zasebnih družbenih platform.
Muskova agenda svobode govora je vsekakor zgolj cinični alibi za njegovo nenaklonjenost do politik moderiranja sovražnih vsebin, saj naj bi te nepravično diskriminirale desnico (ker cenzurirajo sovražni govor). Najprej seveda ne drži, da je desnica na družbenih omrežjih nesorazmerno cenzurirana. Bolj odločilno kot tiste, ki morajo na družbenih omrežjih pač pozorneje kodirati svoj rasistični in antisemitični govor, se omejuje tiste, ki omrežja uporabljajo za aktivistično in sindikalno organiziranje: https://bit.ly/3TsxvtH.
A tudi če bi Muskova ocena držala, je njegov prevzem Twitterja demonstriral, da »algoritem« ne priviligira določenih vsebin, ker bi imel neposredno dnevnopolitično agendo. Njegova napoved sprostitve moderacije je zamajala zaupanje firm v omrežje. Te se zanašajo na to, da bodo uporabniki oglase konzumirali v predvidljivem in sanitetnem okolju. Oglasni prostor ob sovražnih podobah pač ni atraktiven.
Ker se finančni model družbenih omrežij zanaša predvsem na oglaševanje – družbena omrežja pravzaprav prodajajo oglasne površine in podatke za učinkovitejše usmerjanje oglasov –, je Muskova poteza gospodarsko ogrozila njegovo investicijo. In ker ima tudi finančne upnike, je moral razočarati svoje politične upnike. Delno je moral požreti svojo obljubo o osvoboditvi govora in ohraniti moderiranje. A luknjo, ki je ostala, je moral začeti krpati tudi z množičnim odpuščanjem, z intenzifikacijo dela (menedžerska strategija tudi v njegovi domači avtomobilski industriji) ter z novo ponudbo »plačljivega Twitterja«.
Vsi te ukrepi pa so – kot še en dokaz o mitu vrlega podjetniškega uma – problem dodatno poglobile. Zdesetkana tehnična ekipa pod pritiskom veleuma je uporabnikom omogočila za 8 dolarjev kupiti privilegij »modre kljukice,« ki kupcu med drugim poveča tudi doseg. Absolutist svobodnega govora je uvedel plačljiv govor 8 dolarjev je sicer razmeroma dostopen znesek, ki naj bi tudi desakraliziral elitno kljukico, a ne pozabimo, da ta poteza v sebi nosi ves doseg kapitalistične enakosti – prav tako kot smo si enaki, da lahko kupimo kljukico za 8 dolarjev, smo si enaki, da za 44 milijard kupimo družbeno omrežje!
Uporabniki so plačljivo kljukico začeli množično uporabljati za posnemanje uradnih profilov. Poleg zabavne zmede, ki je odmevala tudi v vrednosti delnic posnemanih družb, je razkrila kapitalistični smisel celega sistema avtentikacije in moderacije na družbenih omrežjih. Kakorkoli razumemo internetne platforme kot pristne forume za soočenje mnenj in posledično za fronto kulturnega boja, so zasebne platforme v prvi vrsti odgovorne kapitalu zagotoviti normalen potek realizacije kapitalskih investicij in potrošnje.
Skupaj z Muskom lahko ugotavljamo, da za informacijsko-medijskem ustrojem ni skrivnih osebnih agend, ki bi navijaško in po okusu določena mnenja neposredno krepila, druga pa cenzurirala. Za lastniško strukturo medijev ni nobenih (levih, desnih, cepilskih, lgbt, 5g) zarot. Zasebne platforme so v prvi vrsti odgovorne ohranjati ugodne pogoje za reprodukcijo kapitalističnih razmerij, tj. odgovorni so razredu svojih lastnikov.
Internet ni nekakšen divji zahod onkraj kapitalizma. Zgodnji uporabniki se bodo še spomnili optimizma, ki je spremljal popularizacijo informacijskih tehnologij (ki so bile razvite znotraj državno subvencioniranih projektov). Danes pa je praktično ves spletni promet skoncentriran na ducat spletnih mest in pol ducata njihovih lastnikov. Protislovja kapitalističnih družb nimajo tehnološkega »fixa«, neodvisnega od lastniških razmerij sredstev komunikacije in družbenih medijev. Prave eksperimente v svobodnem izražanju vseh bomo lahko izkušali šele v pogojih kjer bo zasebno lastništvo platform in njihove infrastrukture odpravljeno.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega