PRVA ŽENSKA PREDSEDNICA

Osrednji slovenski mediji so že v času predvolilne predsedniške kampanje na veliko poudarjali, da bo izvolitev Nataše Pirc Musar na mesto predsednice predstavljala prelomnico v zgodovini slovenske politike. Slovenije je namreč dobila prvo žensko na predsedniškem položaju, ki bi naj »tlakovala pot bodočim generacijam«. Če nekoliko površno povzamemo, je po mnenju prevladujoče javnosti tlakovanje poti do napredka in enakosti med ženskami in moškimi pogojena s številom in sodelovanjem žensk na vodstvenih funkcijah, bodisi v politiki ali v gospodarstvu.

Dejstvo, ki mu ni moč oporekati je, da vodstvene funkcije v politiki resda po večini še zmeraj zasedajo moški, toda trendi se postopoma spreminjajo. Delež žensk na najvišjih položajih tako v politiki kot v gospodarstvu najhitreje raste v državah, ki so sprejele obvezne spolne kvote. V Sloveniji so 35-odstotne kvote bile uvedene leta 2006. Kljub temu je število slovenskih poslank in ministric pod povprečjem EU. Tudi zastopanost žensk na vodilnih funkcijah v gospodarstvu je višje v državah, ki imajo na tem področju uzakonjene spolne kvote (na primer Francija, Italija, Nemčija, Belgija). V Sloveniji je delež žensk na vodilnih funkcijah v gospodarstvu okrog 21,6 odstotka.

Trenutna vlada se je ob izvolitvi pohvalila z najvišjim številom žensk v slovenskem parlamentu (40%) do sedaj. Delež moških in žensk v politiki še zmeraj ostaja predmet številnih debat, ki segajo od vprašanja kvot, t.i. moških in ženskih poklicev, plač, pa do absurdnih razprav o tem, kako biološki determinatorji spola vplivajo na sposobnosti opravljanja vodstvenih funkcij. Tudi v času predvolilne predsedniške kampanje je bilo pogosto slišati argumente, zakaj je čas, da Slovenija dobi prvo žensko predsednico. Ti deterministični argumenti so se nemalo krat vrteli okrog razlikovanja moških in žensk v politiki iz vidika bioloških razlik, češ da so ženske manj konfliktne, bolj nagnjene k dialogu in iskanju kompromisov in so pri razreševanju konfliktov bolj konstruktivno naravnane.

Takšni argumenti so se pogosto znašli v prevladujočih medijih in so dodatno prispevali k ustvarjanju predstave o tem, da povečanje števila žensk na vodstvenih funkcijah pomeni avtomatsko povečanje enakosti med spoloma. Podlaga temu so dolgotrajna prizadevanja zahodnega liberalnega feminizma, ki so se uspešno vpela v mehanizme kapitalističnih držav. To se najbolj odraža v ustvarjanju mehanizmov »demokratičnih držav« za vključevanje žensk v t.i. moške (vodstvene) poklice, kjer je pa dolgoročni učinek zgolj to, da so ženske enako vključene v kapitalistično izkoriščanje v t.i. moških poklicih.

V resnici gre za delanje računa brez krčmarja; za ustvarjanje »ženske politike« brez žensk; brez tistih žensk, delavk, ki v družbi predstavljajo večino. Zakaj imajo torej kvote v politiki, povečanje števila žensk na vseh pozicijah moči ter dejstvo, da imamo prvo žensko predsednico bore malo opraviti z emancipacijo žensk v naši družbi? V nasprotju z liberalnim feminizmom, ki trdi, da se je proti patriarhalnim družbenim vzorcem moč boriti znotraj obstoječega sistema, je potrebno zavedanje, da sta patriarhat in kapitalizem neločljivo povezana, prepletena in drug drugemu uslužna.

Patriarhat je v Evropi vsekakor obstajal že pred pojavom kapitalizma in se je ob pojavu industrijskega kapitalizma zgolj prilagodil ideološkemu mehanizmu izkoriščanja, ki je vodilo v vzpostavitev nuklearne družine in t.i. hraniteljskega modela, v katerem je primarna vloga žensk reprodukcija delovne sile. S tem se je političnoekonomski prostor razcepil na dve ločeni sferi (javno in zasebno), ki sta medsebojno navidezno nasprotni, a obe nujno in enako potrebni za ohranjanje kapitalističnega reda. Ženske so v kapitalizmu bile tako organsko izločene iz javne sfere, kar se je skozi zgodovino samo potrjevalo v ustvarjanju t.i. moške politike. Ni torej naključje, da so ženske že od vsega začetka vzpostavitve držav v služnosti kapitala bile izločene iz procesov odločanja.

Proces vključevanja žensk v politiko je tako kot vsesplošna emancipacija žensk v družbi neločljivo povezan s korenitimi spremembami političnoekonomskega sistema ter ureditve odnosov znotraj le-tega. Uveljavljanje kvot v politiki in prva ženska na čelu države sama po sebi še ne spreminjata družbenega položaja večine žensk v naši družbi, sploh če so te navidezno progresivne spremembe umeščene v okvir kapitalističnih družbeno-ekonomskih odnosov, ki pa ne spreminjajo dejstva, da se ženske še zmeraj zaposlujejo v manj plačanih poklicih, v bolj nestalnih, pomožnih oblikah zaposlitev, še zmeraj večinsko opravljajo skrbstveno in gospodinjsko delo ter da so slovenske upokojenke najbolj podvržene tveganju za revščino.

Nataša Pirc Musar je kot prva ženska predsednica Slovenije ob izvolitvi prejela mnogo čestitk prav iz naslova ženske emancipacije. Kljub številčno večji participaciji žensk v slovenski politiki je potrebno zavedanje, da še posebej v času ekonomskih kriz in socialnih stisk, takšne geste za večino delovnih žensk pomenijo bore malo ali nič. Kapitalistični sistem večino delovnih žensk namreč potiska nazaj v zasebno sfero in jih še dodatno strukturno izključuje in marginalizira na trgu delovne sile. Prihodnost enakosti med ženskami in moškimi, tako v politiki kot v drugih sferah življenja, je mogoča le ob uničenju patriarhata, kar pa je uresničljivo zgolj ob hkratnem sočasnem uničenju kapitalizma.