Še eno leto podnebnih pogajanj je za nami. Podnebne konference že od vsega začetka niso izpolnile ciljev o preprečevanju podnebnih sprememb, predvsem zaradi njihove vpetosti v kapitalistični sistem, kjer interesi kapitala ostajajo pred interesi planeta in ljudi. Že dejstvo, da se je letošnja podnebna konferenca organizirala v Dubaju, naslednja pa naj bi bila v Azerbajdžanu, še eni državi, ki je v veliki meri odvisna od fosilnih goriv, kaže na to, da lahko v učinkovitost takih konferenc podvomimo. Poglejmo si, kakšne (ne)rešitve prinaša letošnja podnebna konferenca (COP28) in kakšne rešitve bi okolje dejansko potrebovalo.
Letošnje leto bi lahko bilo najtoplejše leto v zadnjih 125.000 letih (https://bit.ly/3RHuKqQ). Rekordov pa ne podira samo naše podnebje. Tudi letošnja podnebna konferenca v Dubaju si prisluži svojevrstno nagrado za svoje rekorde. Letos se je v Dubaju zbralo kar okoli 100.000 udeležencev, daleč največ do sedaj (https://bit.ly/3Nq7Wcu). Skladno s tem je seveda tudi ogljični odtis konference, vključno s prevozi na konferenco, po vsej verjetnosti rekorden.
Tu pa se zgodba še ne konča. Letošnja konferenca se je “ponašala” tudi z največjim številom lobistov fosilne industrije. Na lanski podnebni konferenci je bilo kar 636 lobistov fosilnih podjetij, kar je več kot predstavnikov katere koli nacionalne delegacije in 100 več kot leto prej – trend pa z vsakim letom narašča. Na tokratni podnebni konferenci smo lahko videli kar okoli 2500 lobistov fosilne industrije (https://bit.ly/41lglUr). Industrije, ki ji je v interesu, da se pokuri kar se da veliko fosilnih goriv.
Nekateri bi rekli, da moramo v reševanje okoljske krize biti vključeni vsi – tudi fosilna industrija. Temu seveda industrija pritrjuje, ampak predvsem, ker zasleduje svoje interese zaviranja pravičnega zelenega prehoda, saj ima sama največ koristi od nadaljnje uporabe fosilnih goriv. Medtem, ko trdi, da se usmerja k prehodu na čisto energijo pa njena dejanja tega ne odražajo. Investicije v iskanje novih virov in pridobivanje fosilnih goriv se večajo, medtem ko investicije v zeleni prehod ostajajo minimalne (https://bit.ly/48a78jR).
Hkrati pa je bil na čelo letošnjega podnebnega vrha imenovan direktor naftnega in plinskega podjetja Adnoc, Sultan Ahmed Al Jaber, ki naj bi podnebno konferenco izkoristil za sklepanje novih naftnih poslov (https://bit.ly/41isqcM). Dubaj je bil torej raj za fosilno industrijo. Na neučinkovitost podnebnih konferenc kažejo tudi številke. Emisije ogljikovega dioksida iz fosilnih goriv bodo po projekcijah letos dosegle rekordne vrednosti. Glede na lani naj bi se povečale za 1,1 odstotka na 36,8 milijarde ton (https://bit.ly/3NsY81h). Emisije kljub številnim podnebnim konferencam in vse ostrejšim opozorilom o posledicah podnebnih sprememb samo še naraščajo. Od začetka podnebnih pogajanj leta 1992 se je po vsem svetu zaradi izgorevanja fosilnih goriv sprostilo več ogljikovega dioksida kot v vsej prejšnji zgodovini človeštva. In leta 2023 naj bi bil dosežen nov emisijski rekord. V nedavnem poročilu Združenih narodov (https://bit.ly/48gN6Eg) pa je bilo ugotovljeno tudi, da so današnje politike zmanjševanja emisij ogljika tako nezadostne, da bo v tem stoletju dosežena temperatura 3C.
ZDA, ki naj bi zagovarjale, po kriterijih preteklih COP-ov, ambiciozen tekst, so na primer še vedno največja svetovna proizvajalka nafte (https://bit.ly/3uVMEwS) in plina (https://bit.ly/4auXfzp), ki zdaj proizvajajo več surove nafte kot kadar koli v svoji zgodovini. Tudi EU je vse prej kot nedolžna. Zeleni prehod, ki ga zagovarja, temelji na nadaljnjem ekstraktivizmu v državah globalnega juga in ohranjanju obstoječega netrajnostnega kapitalističnega sistema. Ukrepi EU tudi niso v skladu z njeno zgodovinsko odgovornostjo za podnebno krizo in hkrati zmožnostmi za ukrepanje ter niso v skladu s pariškim sporazumom.
Kaj pa končni dogovor? V sklepni izjavi COP28 je prvič govora o “prehodu od vseh fosilnih goriv”. Vendar je “opuščanje” le suhoparno besedičenje, da bi se izognili “postopnemu zmanjševanju”, kaj šele “opuščanju” fosilnih goriv, ki povzročajo več kot 90 % vseh izpustov ogljika v ozračje. “Prehod od fosilnih goriv” pomeni, da lahko podjetja, ki proizvajajo fosilna goriva, še naprej proizvajajo nafto, plin in premog, države in vlade pa lahko še naprej uporabljajo te vire energije, medtem ko bi jih morali drastično zmanjševati, da do leta 2030 ne bi presegli meje dviga temperature za 1,5 °C in do leta 2050 dosegli ničelne neto emisije. Trenuten dogovor nam tega ne bo omogočil.
Zasedanja pogodbenic so proces, ki je vpet v logiko kapitalističnega sistema in posledično ne more (niti vodilnim državam ni v interesu) rezultirati v alternativi, ki jo potrebujemo. Več kot očitno, se interesi (fosilnega) kapitala vedno znova postavljajo pred interese ljudi in planeta.
Za kapitalistični sistem značilna brezkončna produkcija profita za produkcijo še več profita, ni skladna z resnim bojem proti okoljski krizi. Da bi brezkončno produkcijo presegli (ali vsaj omejili) pa je potreben kolektivni politični angažma (ki presega COP in podobne neučinkovite konference) na globalnem nivoju. Na kratki rok razsežnosti okoljske krize zahtevajo hitre in ogromne intervencije držav, ki bi omogočile pravičen zeleni prehod za delavstvo. Na dolgi rok pa je nujna gradnja gibanja za ekosocializem, v katerem bo proizvodnja zastavljena plansko in demokratično – za potrebe ljudi in znotraj planternanih meja.
Pesine video vsebine o okoljski krizi:
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega