Nedeljsko jutro je v Siriji prineslo konec vladavine Basharja al-Assada. Osrednji mediji in voditelji držav imperialističnega tabora so kar tekmovali med seboj, kdo bo prej in bolj vneto izrazil navdušenje nad “veliko zmago sirskega ljudstva”. Ljudstva, ki je s strani istih voditeljev in medijev deležno nenehnega rasističnega šikaniranja in ki vseskozi s strahom pogleduje v nebo prepolno tujih, imperialističnih bombnikov.
Za vladavino Basharja al-Assada ni potrebno točiti solza. Že njegov oče in predhodnik na mestu sirskega predsednika, Hafez al-Assad, je hitro po prevzemu oblasti leta 1971 ostro nastopil proti naprednim, socialističnim silam znotraj lastne stranke Ba’ath in v celotni sirski družbi. Državo je odprl investitorjem in sklenil oblikovati nacionalen vladajoči razred, ki je s primarnim ciljem zadovoljevanja privatnih interesov upravljal ekonomsko, vojaško in politično sfero. Hafez al-Assad je v začetku devetdesetih let minulega stoletja tudi podprl ameriški napad na Irak v zalivski vojni.
Leta 2000 ga je na položaju nasledil Bashar al-Assad. Takoj po prihodu na oblast je Bashar ukinil več desetletij trajajočo prepoved ustanavljanja zasebnih bank v Siriji. Nemška vlada ga je nemalo zatem pohvalila tudi zaradi njegove odločilne vloge pri urejanju dolžniškega razmerja s to državo. Njegovo vladavino so do začetka državljanske vojne zaznamovale proti-demokratične prakse in bohotenje represivnega aparata.
Toda Assadov padec prav tako ne ponuja prav nobenih razlogov za veselje in dobre obete. Iz oblasti ni odletel zaradi splošnega ljudskega nezadovoljstva nad njegovimi politikami, niti zaradi same notranje dinamike sirske državljanske vojne. Iz nje so ga vrgli sunitski ekstremisti z medijsko, finančno in ognjeno pomočjo Turčije, Izraela in ZDA. Več o njihovi notranji organiziranosti in prepredenosti z Islamsko državo in Al Kaido si lahko preberete v naši predhodni objavi o islamistični ofenzivi v Siriji.
Njihov pohod na Damask je bil kratek, silovit in pospremljen z invazijo izraelskih sil na teritorij Sirije, novo ameriško kampanjo bombandiranja in neusmiljenim turškim obstreljevanjem kurdskih območji na severu. Sirski vojaki so se ob umiku borcev Hezbolaha in iraških milic ter pasivni drži zaveznikov v Rusiji in Iranu razbežali in vodji HTS Al-Jolaniju ter njegovim sledilcem omogočili nemoten vstop v prestolnico.
Ravnanje novih oblasti v Damsku je (v prvih dneh) krojeno po merilih Tel Aviva, Washingtona, Bruslja in Ankare. Iz države so izgnali iranske svetovalce, se zavezali k spoštovanju mednarodnega prava in pogodb, s sporazumi zaščitili ameriške naftne interese in si popolnoma zastrli oči pred genocidom v Palestini.
Sirija je danes na kolenih. Predpogoj za to, da bi vstala in da bi se v njej oblikovala napredna protiimperialistična družba, je prenehanje smrtonosnega in izjemno dobičkonosnega vmeševanja imperialnih sil. Šele to bo vzpostavilo pogoje za družbeni razvoj, katerega ključni komponenti ne bosta versko-etnična ekskluzivnost in bogatenje domače elite.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega