Objavljamo prvi del zelo informativnega zapisa, ki ga je pripravil Anže Dolinar. Drugi del bo objavljen v naslednjih dneh. Obvezno branje za vse, ki bi radi razumeli, zakaj je naš zdravstveni sistem v tako globoki krizi.
Pred kratkim so mediji objavili novico, da se v Ljubljani zapira Zdravstveni dom Moste-Polje. Zaradi bolniških in odpovedi namreč manjka vseh osem družinskih zdravnikov. Okoli 11.000 pacientov so tako preusmerili v že tako obremenjen ZD Fužine, prav toliko pa je tudi tistih, ki v Ljubljani sploh nimajo izbranega osebnega zdravnika (podatek za november 2021). Ob tem očitnem sesuvanju sistema javnega zdravstva se tako, po nuji razmer, spet odpirajo debate o tem, kako smo se znašli v tej situaciji in kako iz nje. Težave s temi razpravami (eno takšno sta imela minister za zdravje D.B. Loredan in zdravnik Rok Ravnikar v Tarči dne 1.12. 2022) je, da izhajajo iz napačnih predpostavk in prihajajo do napačnih sklepov (več o tem kasneje). Stanje v slovenskem zdravstvenem sistemu moramo nujno razumeti v luči tridesetletne obnove kapitalizma v Sloveniji in z analizo vzorcev razredne kontrole nad zdravstvom, tj., kako kapitalistični razred vpliva na financiranje in izvajanje zdravstvenega varstva.
Od “novih” interesov do nove zakonodaje
Privatizacijo zdravstva je smiselno analizirati prek dveh ključnih elementov zdravstvenega sistema; to sta izvajanje in financiranje. Z obnovo kapitalizma v Sloveniji se je pri nas skrb za financiranje zdravstvenega varstva najprej prenesla na Republiško upravo za zdravstveno varstvo v letu 1990, nato pa je bila v letu 1992 sprejeta temeljna zakonodaja, ki vse do danes predstavlja osnovo zdravstvenega sistema. Ni zanemarljivo, da je v vmesnem obdobju dveh let financiranje v polnosti prevzela država, saj je tovrstno podržavljenje zdravstva (v resnici velja tudi za druge panoge) pogosto predpogoj za izvedbo procesov privatizacije.
V letu 1992 so bili v Sloveniji sprejeti trije temeljni zakoni, skozi katere moramo brati vse kasnejše procese privatizacije sistema. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je kot nosilca obveznega zavarovanja določil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, hkrati pa je uvedel tudi zasebno financiranje zdravstva – torej prostovoljna zavarovanja za doplačila; med njimi pa dopolnilno zdravstveno zavarovanje, za katerega se je v letu 1993 takoj zavarovalo več kot milijon ljudi.
Kdor si bo ogledal prvotni zakon bo ugotovil, da je bila oblika privatizacije financiranja v začetku zelo skopo zakonsko določena. Z leti pa se je ta del zakona, kjer so poleg dopolnilnega zavarovanja še druga (“prava”) tržna zavarovanja, močno razširil. Največ širitev je bilo “potrebnih” zaradi dopolnilnega zavarovanja in anomalične funkcije, ki jo ima v sistemu. Je namreč hkrati obvezno in prostovoljno, je nepravičen davek, saj vsi ne glede na dohodke plačujemo enako, obenem pa se je leta 1999 iz javnega zavoda prenesel na komercialne izvajalce, kar je prineslo kopico novih težav tako za zavarovance kot tudi za same zavarovalnice.
Zavarovanci so seveda z leti za zavarovanje plačevali vse več in več (čeprav je bilo od javnega zdravstva vse manj in manj), vsak poseg v delovanje zavarovalnic pa je bil razumljen kot poseg v svobodno gospodarsko pobudo. Tako država ni imela niti neposrednega vpliva na višino premij, četudi je to zavarovanje zakonsko opredeljeno kot javni interes Republike Slovenije. Zavarovalnice same pa so imele ironično težave zaradi liberalizacije, saj so nekatere zavarovale izključno mlajše ljudi, drugim (npr. Vzajemni) pa so ostajali starejši, ki imajo več zdravstvenih potreb. Iz tega razloga so bile kasneje uvedene izravnalne sheme.
Delež izdatkov za zdravstvo, ki se je med leti 1985 in 1990 gibal med 4-5 % BDP je v letu 1993 narasel na 7,9 % BDP, kar pomeni, da z obnovo kapitalizma za zdravstveno varstvo začnemo namenjati večji del družbenega produkta, hkrati pa se del financiranja privatizira, kar pomeni, da se stroški za zdravstvo prenesejo neposredno na dohodke delavcev in upokojencev, kar med drugim pomeni realno znižanje plač in poslabšanje položaja delovnih ljudi.
Privatizacija pa ni doletela zgolj financiranja, ampak tudi izvajanje zdravstvene dejavnosti. Tako je bil sprejet Zakon o zdravstveni dejavnosti, ki glede organizacije zdravstvene dejavnosti praktično ni prinašal novosti. Ključna sprememba, ki jo je prinesel zakon, pa je vzpostavitev zasebne, pridobitne zdravstvene dejavnosti, ki je bila v prejšnjem sistemu prepovedana. Zasebna dejavnost je omogočena na vseh treh ravneh zdravstvenega varstva, prepovedana je zgolj na področju preskrbe prebivalstva s krvjo in krvnimi derivati, lekarništva in mrliške službe. Vsa omenjena področja so se v preteklih štirih letih znašla pod močnimi privatizacijskimi pritiski, predvsem lekarniška dejavnost in preskrba s krvjo.
Začelo se je povečevati število zasebnikov, pri čemer je potrebno opozoriti, da se zasebna dejavnost (do nedavnega!) ni smela izvajati z javnimi sredstvi. Izjema so bile od vsega začetka koncesije, oblika javno-zasebnega partnerstva, ki preprosto pomeni javno financiranje zasebne zdravstvene dejavnosti. Koncesije so privlačne predvsem zato, ker so pacienti zagotovljeni, prav tako pa javna sredstva. Povsem zasebna, tržna zdravstvena dejavnosti sama od sebe težko preživi brez javnega denarja.
Leta 1993 je ZZZS s koncesionarji sklenil 313 pogodb, leta 2020 pa že 1466. Računsko sodišče je v eni od revizij ugotovilo, da Ministrstvo za zdravje dobrih 24 let ni imelo pregleda nad mrežo javne zdravstvene službe (od 1992 do 2016). Ugotovili so tudi, da Ministrstvo za zdravje koncesij ni podeljevalo na podlagi objektivno ugotovljenih potreb za spremembo javne zdravstvene mreže, pač pa se je na pobude vlagateljev prošenj za koncesije preprosto servilno odzivalo. Ugotovili so tudi, da ministrstvo nima evidence, iz katere bi bilo razvidno število podeljenih koncesij na primarni ravni, ter komu, kdaj in zakaj je ministrstvo sploh izdalo soglasje. Ministrstvo niti nima dokumentacije na podlagi katere bi tako evidenco lahko vzpostavilo.
Na področju koncesij je, poleg servilnega odnosa politike, močan zagon liberalizaciji omogočilo Ustavno sodišče leta 2018 z odločbo, s katero je odločilo, da se del Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki določa, da morajo koncesionarji presežek sredstev vračati v zdravstveno dejavnost, enostavno razveljavi. Argumentacija za to škandalozno odločitev je bila, da je samo zasebnik, ki prosto razpolaga z javnimi sredstvi, lahko dober zasebnik in s tem v korist javnega zdravja. Razumi kdor more.
Kljub temu ali pa morda prav zato, ker se temeljne zakonodaje v 30 letih ni bistveno spreminjalo, je sistem v zadnjih treh desetletjih relativno dobro funkcioniral, ob čimer pa je potrebno povedati, da so v vsem tem času obstajali močni pritiski k privatizaciji sistema, da so vse bolj in bolj pojavljale razpoke v sistemu, in da praktično ni bilo krize, ki se ni izkoristila za dodatno privatizacijo. S tem se postavlja bistveno vprašanje – kdo so nosilci teh interesov!?
Več o tem v drugem delu zapisa, ki sledi v prihodnjih dneh.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega