Delimo prevedene izseke iz prispevka aktivistke in socialistke Tess Lee Ack, ki v svojem razmišljanju v socialistični publikaciji Redflag naslavlja vprašanje nasilja v kontekstu revolucije. Kako strmoglaviti kapitalizem? Izzivi sodobne družbe, ki ji vlada kapital, kot so okoljska kriza, družbena neenakost, izkoriščanje delavskega razreda po svetu, narekujejo vse večje potrebe po drastičnih spremembah, katerih končni cilj je uničenje kapitalizma in postavljanje potreb družbe pred potrebe kapitala. Kdo je v obstoječem sistemu v resnici nasilnež in kdo žrtev?
Vabljeni k branju:
»Eden najbolj znanih glasbenih ikon 20. stoletja, John Lennon, je prepeval: »Vsi si želimo spremeniti svet,” in javnost se je z njim strinjala. Lennona so navdihnili obsežni politični protesti konec šestdesetih let, med drugim množične stavke francoskih delavcev, zaradi katerih je skoraj padla vlada. Takrat se je zdelo, da so radikalne spremembe na dnevnem redu. A to se ni zgodilo, danes pa je potreba po spremembi sveta bolj nujna kot kadarkoli prej. Podnebne spremembe in težnja po vojni ogrožajo življenja več sto milijonov ljudi. Vsak dan na milijone ljudi umre ali pa jim življenje uničujejo vojne, lakota, bolezni, brezdomstvo, industrijske “nesreče” – večina teh dogodkov je neposreden produkt nenasitne želje našega vladajočega razreda po dobičku.
Čeprav gre ves svet “k vragu”, se zdi ideja o revoluciji – in z njo povezano nasilje – preprosto preveč skrajna. Ali obstaja mirnejši način za doseganje radikalnih sprememb?
Povsem razumljivo je, da se ljudje izogibajo nasilju. Toda žal so poskusi miroljubne reforme sistema klavrno propadli – navadno zato, ker bogati in vplivni uporabljajo nasilje, da bi preprečili kakršne koli pomembne spremembe. Nasilje je globoko zakoreninjeno v kapitalistični družbi. Kot je zapisal Karl Marx: “Kapital je od glave do peta, iz vsake pore, prepojen s krvjo in umazanijo”. Svojo ogromno uničevalno moč uporablja vsak dan. Revolucija torej ni namenjena uničevanju, temveč zaustavitvi možnosti vladajočih, da proti na uporabljajo nasilje.
Potreba po revoluciji izhaja iz narave kapitalistične družbe. Kapitalisti (vladajoči razred) so majhna manjšina, ki se okorišča z izkoriščanjem dela velike večine. Pri ohranjanju tega stanja se zanašajo na državo – njeno vojsko, policijo, sodišča, zapore… Država še zdaleč ni nevtralna institucija, temveč obstaja zato, da brani kapitalistične interese pred tujimi tekmeci (zato so vojne neskončne) in nasprotovanjem od spodaj, zlasti s strani delavskega razreda.
V osnovi gre pri revoluciji torej za zmago v boju za demokracijo – ne za navidezno, kot jo imamo sedaj, ampak za resnično enakost v naši družbi. To pomeni, da je potrebno kapitalistom odvzeti bogastvo in sredstva za njegovo proizvodnjo ter jih uporabiti za zadovoljevanje človekovih potreb. To je osnova socializma. To lahko stori le delavski razred. Le oni lahko izpodbijajo vladavino kapitalistov, tako da ustavijo tok dobičkov pri viru. Organiziran delavski razred je edina moč, ki se lahko kosa z močjo kapitalistične države in jo premaga. Vsakršno organiziranje delavcev v obliki stavk nam daje vpogled v ta potencial.
Da bi spremenili družbo, pa se mora to zgoditi v množičnem obsegu. Revolucija ne more biti dejanje manjšine ali zarote. Uspešna je lahko le, če večina delavcev iz vseh sektorjev uveljavi svojo moč, ne le zato, da bi zmanjšala dobičke šefov, ampak da bi prevzela proizvodnjo v svoje roke in jo popolnoma reorganizirala. Tega pa kapitalistična država preprosto ne bo dovolila. Uporabila bo vse represivne sile, ki jih ima na voljo, da bi to preprečila. To je vir večine nasilja, povezanega z revolucijami – ali kakršnim koli resnim izzivom kapitalistični vladavini. Kadar se kapitalisti počutijo ogrožene, se odzovejo z najhujšim nasiljem.
Pariška komuna leta 1871, na primer, je prvi poskus oblikovanja demokratične delavske države in je bila neusmiljeno razbita. Več kot 30.000 ljudi je bilo pobitih, 15.000 pa aretiranih. V Čilu je bila leta 1973 z vojaškim udarom strmoglavljena rahlo reformistična vlada Salvadorja Allendeja, zaradi česar je bilo pobitih več deset tisoč delavcev, nešteto drugih pa je izginilo v zaporih generala Pinocheta. V zadnjem času se spomnimo na nasilno zatiranje delavcev na Bližnjem vzhodu po arabski pomladi, mučenje in usmrtitve protestnikov v Mjanmaru in Iranu.
V resnici boja za boljši svet ne bo mogoče dobiti brez nasilja. Najboljši način, da to nasilje zmanjšamo, je oblikovanje čim večjega gibanja, ki lahko razoroži in premaga sile, ki so usmerjene proti nam. Navsezadnje ne izbiramo med nasiljem in nenasiljem, temveč, kot je pred več kot 100 leti zapisala Rosa Luxemburg, med socializmom in barbarstvom. Če nam uspe ustvariti svet, v katerem majhna manjšina ne bo več obvladovala vsega bogastva in v katerem se bo bogastvo uporabljalo za izkoreninjenje revščine in pomanjkanja, bodo izginili tudi temeljni vzroki za nasilje.
Povezava do izvornega prispevka: https://bit.ly/3mITjXz
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega