V obdobju, ko bi morale emisije toplogrednih plinov že strmo upadati, smo še vedno priča vsakoletni rasti. Negativni učinki te rasti so z vsakim letom bolj očitni in vidni – od rekordnih poletnih temperatur, ki vsako leto terjajo več življenj, do vse pogostejših in vse bolj uničujočih naravnih nesreč. O tem smo pisali že večkrat, a naj ponovimo še enkrat, tržni ukrepi ne delujejo. Še več, trenutni pristop reševanja okoljske krize poglablja družebene neenakosti in ima uničujoče učinke za prebivalstvo po svetu, predvsem na globalnem jugu.
Podobno velja tudi za ogljični trg, ki predstavlja enega glavnih načinov reševanja podnebne krize v kapitalizmu. V grobem rečeno gre za sistem, kjer države in podjetja kupujejo in prodajajo dovoljenja za emisije ogljikovega dioksida. S tem naj bi se ustvaril finančni motiv za zmanjšanje emisij (tisti, ki zmanjšujejo izpuste, lahko zaslužijo, tisti, ki jih ne zmanjšajo, pa morajo plačati). A v letošnjem poletju objavljeno poročilo ‘’Pozor! Ogljični trgi ogrožajo skupnosti – kako se zaščititi’’, jasno pokaže strukturne probleme tega pristopa. V praksi ogljični trgi pogosto ne zmanjšujejo emisij, ampak povzročajo prisilne izselitve, poglabljajo neenakosti in omogočajo povečano izkoriščanje naravnih virov na periferiji.
Poročilo ugotavlja:
- Ogljični trgi ne zmanjšujejo emisij – ogljični trgi pogosto ne prinesejo resničnega zmanjšanja izpustov CO₂. Podjetja in države lahko še naprej onesnažujejo, če kupijo “dovoljenja” za emisije.
- Utrjujejo neenakosti – projektov, povezanih z ogljičnimi kreditom, pogosto ne upravljajo lokalne skupnosti, ampak korporacije ali vlade. Najbolj prizadeto je revnejše prebivalstvo, predvsem v državah globalnega Juga.
- Prispevajo k izseljevanju in izgubi virov – projekti povzročajo prisilne izselitve domorodnih in lokalnih prebivalcev ali omejujejo njihovo možnost za kmetovanje, ribolov ali druge vire preživetja.
- Zaostrujejo kapitalistično izkoriščanje narave – ljudje, njihova zemljišča in naravni viri se uporabljajo predvsem za dobiček podjetij ali bogatih držav, namesto da bi pomagali pri resničnem zmanjšanju emisij.
Primeri negativnih učinkov ogljičnih trgov:
- Kenija – Northern Kenya Grassland in Kasigau REDD projekti – projekti so privedli do prisilnih izselitev lokalnih skupnosti. Ljudje so izgubili dostop do zemlje in virov, s katerimi so si zagotavljali preživetje.
- Liberija – Blue Carbon LLC – podjetje je podpisalo pogodbe za 10 % ozemlja države. Prebivalstvo pri temni imelo nobene možnosti vpliva, kar je drastično ogrozilo njihova življenja in prihodke.
- DR Kongo, Amazonija in druge države Globalnega Juga – projekti REDD+ so povzročili prisilne izselitve domorodcev. Lokalnim prebivalcem so omejili dostop do gozdov in tradicionalnih virov hrane.
Če povzamemo – ogljični trgi ne zmanjšujejo onesnaževanja in ne varujejo narave. Namesto tega utrjujejo obstoječe neenakosti: korporacije služijo s prodajo ali nakupom ogljičnih kreditov, medtem ko skupnosti plačajo ceno z izgubo zemlje, virov in preživetja. Te neenakosti pa se ne poglabljajo zgolj znotraj držav, ampak tudi med državami. Kapital in premožnejši v državah globalnega severa z ogljičnimi trgi še dodatno prelagajo breme podnebne krize na revnejše države globalnega juga ter vzpostavljajo pogoje za ropanje njihove zemlje in naravnih virov. Ogljične trge moramo tako razumeti kot del kapitalistične logike, ki določa, kako ljudje upravljamo z naravnim okoljem. Ne gre le za tehnični ali nevtralen sistem, ampak mehanizem, ki služi interesom kapitala in utrjuje družbene hierarhije ter izkoriščanje narave in ljudi.
Zato je ključno, da v državah globalnega severa oblikujemo ukrepe zelenega prehoda, ki bodo preko podružbljanja ključnih storitev in dejavnosti (npr. vzpostavitev dostopnega javnega potniškega prometa) zmanjšali potrebe po novih materialih in s tem pritiske na običajne ljudi globalnega juga. V sklopu mednarodne politike pa državam globalnega juga zagotoviti nepogojeno finančno in drugo pomoč za zeleno preobrazbo pod njihovimi lastnimi pogoji.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega