Ko poslušamo bruseljske tehnokrate se zdi prihodnost čudovita: električni avtomobili, sončni paneli in prehod na čisto energijo. V ozadju tega se v resnici skriva umazana, izkoriščevalska resnica. Evropski Akt o kritičnih surovinah (CRMA) pod krinko t. i. „strateških projektov“ odpira vrata divjemu uničevanju narave in lokalnih skupnosti – ne nekje daleč stran, ampak prav tukaj, na evropskih tleh in na našem pragu.
Zadnji primer takega izkoriščanja narave in ljudi prihaja iz Galicije v Španiji (pa tudi iz sosednje Portugalske in Srbije).
Lokalna skupnost v kraju Doade v Galiciji se krčevito bori proti litijevemu rudniku “Mina Doade”. Galicijska vlada je projekt zaradi popolnega pomanjkanja okoljskih ocen in drugih nepravilnosti prepovedala že leta 2020. Evropska komisija pa ga je zdaj uvrstila na seznam strateških projektov, kar pomeni, da se lahko postopki odobritve izvedejo po hitrem postopku, projekt pa bo bogato financiran z javnim denarjem.
Lokalna aktivistka Palmira, ki zaradi groženj z represijo nastopa pod psevdonimom, opozarja: „Tako imenovano ‘zeleno rudarjenje’ ne obstaja. Obstaja le uničevanje naše naravne in kulturne dediščine. Obstaja onesnaževanje vode – vode, ki jo pijemo, v kateri se kopamo in ki daje življenje našim poljem. Podjetje nima našega dovoljenja za gradnjo rudnika litija na naši zemlji.“
Kako je prišlo do tega, da je Komisija kljub nasprotovanju lokalnih skupnosti projekt uvrstila na prioritetno listo? Marca lani je Odbor EU za kritične surovine na seznam strateških projektov uvrstil 11 spornih projektov (vključno z rudniki v Španiji, na Portugalskem in zloglasnim projektom Rio Tinto v srbskem Jadarju). To so storili kljub temu, da ti projekti le dva tedna prej niso dobili zelene luči v procesu strokovnega ocenjevanja same Komisije!
Generalni direktorat za notranji trg, industrijo, podjetništvo ter mala in srednja podjetja (DG GROW) se je enostavno sestal z državami članicami za zaprtimi vrati, podlegel političnim in kapitalskim pritiskom ter preglasil stroko. Hkrati je pri samem ocenjevanju projektov sodeloval „strokovnjak“, ki je bil direktor skupine SAMCA – prav tistega podjetja, ki promovira rudnik v Doadeju, danes pa vodi projekte rudarjenja v javno-zasebnem podjetju Recursos de Galicia. Skratka, popoln šolski primer konflikta interesov in korporativne ugrabitve institucij.
Bruselj zdaj pod krinko „poslovne skrivnosti“ in „varnostnih razlogov“ skriva okoljske podatke in metodologijo ocenjevanja pred javnostjo. Kljub vsem preprekam se skupnosti ne dajo. Da se pritisk in solidarnost splačata, dokazuje prav primer doline Jadar v Srbiji. Kljub temu, da je bil projekt Rio Tinto na evropskem prednostnem seznamu, je odločen, dolgotrajen in radikalen upor srbske civilne družbe dosegel (vsaj začasno) zaustavitev rudnika.
In prav ta primer razgalja srž celotnega problema. Kapitalizem preprosto menja pogonsko gorivo – fosilna goriva zamenjuje z litijem, kobaltom in ostalimi redkimi zemljami (elementi, ki se uporabljajo v visokotehnoloških naprav, tehnologijah obnovljivih virov energije, elektroniki, avtomobilski industriji ter medicinskih napravah). Metode izkoriščanja narave, ljudi, teptanja lokalnih skupnosti in netransparentnih poslov za zaprtimi vrati pa ostajajo povsem enake. Ne smemo dopustiti, da se podnebna kriza rešuje z uničevanjem tistih skupnosti, ki so zanjo najmanj krive, medtem ko si elite delijo profite.
Da ne bo pomote: podnebna in ekološka kriza sta še kako resnični. Ne gre za vprašanje, ali moramo ukrepati – ukrepati moramo takoj, saj se planet segreva, ekosistemi kolapsirajo, ekstremni vremenski pojavi pa postajajo vsakodnevna realnost. Krize, ki jo je povzročil kapitalistični sistem s svojim brezglavim pregonom za profitom, ne moremo rešiti z isto uničujočo logiko neskončnega izkoriščanja narave.
Prava rešitev podnebne krize ni v tem, da nafto preprosto zamenjamo z litijem, uničimo še tisto malo avtohtonih okolij, ki so nam ostala, in nadaljujemo s hiperpotrošnjo, kot da se ni nič zgodilo. Potrebujemo korenit sistemski prehod, ki bo temeljil na zmanjšanju porabe virov in energije ter na spoštovanju meja planeta – ne pa na novem valu zelenega kolonializma.
Zahtevajmo pravičnost in stopimo v bran skupnostim, ki branijo svojo vodo in zemljo pred kapitalističnim izkoriščanjem. Zahtevajmo ekosocialističen prehod!
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega