Danes se na stadionu Azteca v mehiški prestolnici s tekmo med Mehiko in Južno Afriko pričenja nogometno svetovno prvenstvo. Med 11. junijem in 19. julijem bodo nogometaši odigrali rekordne 104 tekme. Po napovedih si bo prenos vsaj enega izmed obračunov pred malimi in nekoliko večjimi ekrani po svetu skupno ogledalo več kot tri milijarde ljudi. Med njimi bomo tudi mnogi rdečepesniki in rdečepesnice. Preden pa se posvetimo driblingom, dvojnim podajam, paradam, golom in spornim (VAR) sodniškim odločitvam, pa si oglejmo del umazanega elitnega drobovja spektakla v organizaciji Mednarodne nogometne zveze (FIFA).
Že bežen pogled na cene vstopnic za posamezne tekme nam pokaže, da lahko o ogledu tekem v živo sanjajo zgolj zelo redki posamezniki in posameznice. Karta za sedež v zgornjem delu vzhodne tribune na jutrišnji tekmi med eno izmed gostiteljic, Združenimi državami Amerike (ZDA) in Avstralijo tako na primer stane med 1305 in 1550 evrov. Za ogled finalne tekme, ki bo na sporedu 19. julija na stadionu MetLife v zvezni državi New Jersey pa je treba odšteti med 1700 in 11.000 evri. Od višine se zvrti, bi dejali Martin Krpan.
Vzemimo za primer navijača iz nam bližnje Bosne in Hercegovine, ki bi si želel ogledati eno izmed tekem svoje reprezentance na letošnjem mundialu. Za povratno letalsko karto do Kanade, kjer bo bosansko moštvo igralo prvo tekmo skupinskega dela bi moral odšteti okoli 920 evrov. Prevoz iz letališča do stadiona ter do prenočišča in nazaj bi ga po konservativnih ocenah stal približno 80 evrov. Za dve nočitvi v enem izmed cenejših hostlov, ki se ne nahaja v neposredni bližini stadiona, bi odštel okoli 110 evrov. Nakup najcenejše karte za tekmo proti Kanadi bi mu iz denarnice pobral dodatnih 235 evrov. Če k temu prištejemo še minimalne stroške za hrano in pijačo ter 115 evrov za vizum pridemo do številke 1560 evrov.
Povprečna mesečna plača na teritoriju Bosne in Hercegovine pa znaša 796 evrov neto. Posameznik s povprečno plačo, bi moral za obisk ene same tekme na svetovnem prvenstvu delati skoraj celotna dva meseca! Samo 7 % zaposlenih z najvišjimi plačami bi si lahko privoščilo ogled tekme, brez da bi za to porabili celotno mesečno plačo.
Tako zasoljene cene vstopnic in celotnih “navijaških aranžmajev” imajo neposreden vpliv na razredno strukturo gledalk in gledalcev. Če je nekoč veljalo, da so, tudi na svetovnih in evropskih prvenstvih na tribunah prevladovali delavci in delavke, je danes situacija precej drugačna. Če vzamemo za primer svetovno prvenstvo v Italiji🇮🇹 leta 1990 in tedanje cene vstopnic uskladimo z inflacijo v vmesnem obdobju pridemo do podatka, da je najcenejša karta za tekmo osmine finala stala približno 30 evrov. Na letošnjem svetovnem prvenstvu bo treba za ogled tekme v enaki fazi tekmovanja odšteti najmanj 190 evrov. Gre za kar 553% zvišanje cen vstopnic v treh desetletjih in pol. Pri čemer je treba povedati, da je število najcenejših vstopnic letos precej bolj omejeno kot na nekaterih predhodnih prvenstvih.
Zaradi cenovnega iztiskanja navijačev iz delavskega razreda iz tribun, bosta znova trpela tako vzdušje kot tudi kvaliteta in nivo borbenosti na samem terenu. Šport delavskega razreda se pod žezlom komercializacije, nenehne gonje za profitom in osebnih ambicij ultra bogatašev vse bolj izgublja v množici vip lož za najbogatejše, digitalnih “navijaških” transparentov ter kapric predobro plačanih nogometnih funkcionarjev. To ne pomeni, da smo nad fuzbalom obupali, temveč da si ga bo treba v prihodnosti vzeti nazaj – ga preseliti iz ogrevanih sedežev premium sektorjev sodobnih stadionov nazaj na ulična igrišča in navijaške tribune.
O svetovnem prvenstvu bomo poročali tudi v prihodnjih tednih. Ne zamudite naših prispevkov.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega