Na nedavni Tarči: Leto reform? so se med drugim dotaknili tudi problemov v javnem zdravstvenem sistemu. Noben izmed gostov ni podal predlogov ali predstavil načrtov, kako se resno spoprijeti s krizo javnega zdravstvenega sistema na način, da bi ga ohranili in izboljšali. Med običajnimi očitki in valjenjem krivde na prejšnjo ali sedanjo vlado je Matej Tonin, ob slavospevih vitki državi, podal naslednjo izjavo: “Prenehajmo že s poudarjanjem kubanskega zdravstva! Pa, če hočemo venezuelskega zdravstva! Pripeljimo zahodnoevropske koncepte v Slovenijo!”. Komentar se zdi nenavaden, saj v razpravi nihče ni omenil kubanskega zdravstva, poleg tega pa si Tonin ni mogel pomagati, da ne bi napadel venezuelskega slamnatega moža.
Vendar kakšen sploh je ta kubanski zdravstveni sistem o katerem Tonin ne želi govoriti? Splošno je znano, da je zdravstvo na Kubi primerljivo z “razvitimi zahodnimi državami”, ob upoštevanju razlik v BDP-ju in ameriškega embarga pod katerim je ta država že več kot 60 let, pa je to prav presenetljivo.
OD REVOLUCIJE DO KRIZE
Dostop do zdravstvene oskrbe v predrevolucionarni Kubi, v času Batistove diktature, je bil zelo neenakomeren. 65% zdravnikov je delalo izključno v Havani in Santiagu, privatno zdravstvo pa je cvetelo. Dostop do sicer kvalitetne oskrbe je bil tako omejen na manjšino prebivalstva, predvsem mestno buržuazijo. Sočasno je velik del populacije živel v revščini na podeželju in pogosto ni imel možnosti, da bi prišel do zdravnika.
Po revoluciji na Kubi leta 1959 se je več kot polovica zdravnikov odselila v ZDA, med njimi je bilo tudi skoraj celotno osebje edine kubanske medicinske fakultete. V skladu z revolucionarnimi načeli je kubanska vlada v letih po revoluciji nacionalizirala večino industrijskih obratov, trgovine in financ. Nacionalizirali so tudi privatne klinike in farmacevtska podjetja, ki so bila kmalu integrirana v enoten sistem, del katerega je bila tudi hitra gradnja bolnišnic na podeželju. Prav tako so naredili veliko zemljiško reformo ter ob pomoči Sovjetske zveze pospešili svoj ekonomski razvoj. To je omogočilo, da je vsak prebivalec Kube imel zagotovljeno stanovanje, dohodek, boljšo prehrano in izobrazbo ter izboljšane življenjske pogoje, kar je bil prvi korak k izboljšanju zdravja celotne populacije.
Prva leta po revoluciji so bila turbulentna in je kvaliteta zdravstvene oskrbe upadla, kar je razumljivo v luči družbenih nemirov, tudi nasilja, dejstva, da so mnogi zdravniki zapustili državo, bega buržoazije in povečanja napetosti z ZDA, te so namreč leta 1961 uvedle embargo na Kubo. Kljub temu se je najrevnejšim prebivalcem dostop do zdravstva izboljšal, kot tudi življenjski standard, kar je dvignilo splošno zdravje populacije. Po koncu prvega desetletja obstoja revolucionarne države pa so se razmere stabilizirale.
Kot je bilo značilno že od revolucije je kubansko zdravstvo financirano preko javnega proračuna in davkov. Gre torej za javno zdravstvo pod koordinacijo države. Od konca šestdesetih let je načrtovanje postalo osnova za celoten zdravstveni sistem, kateremu osnovo predstavljajo zdravstvene cone, za vsako izmed njih pa je odgovorna posamezna poliklinika. Takrat so tudi začeli ustanavljati medicinske fakultete, število zdravnikov pa je doseglo enak nivo kot pred revolucijo, prav tako pa je raslo število bolnišnic po celotnem otoku. Do leta 1980 vodilni vzrok smrti več niso bile nalezljive bolezni, temveč kardiovaskularne bolezni in rak, kar je značilno za industrializirane družbe.
Osemdeseta so bila leta razvoja medicinskega sistema. Bistvene so bile reforme uvedene sredi tega desetletja, pri katerih so postali družinski zdravniki temelj “participativnega” zdravstva. Pri tem sistemu gre za sodelovanje med skupnostnimi organizacijami, kot so Komiteji za zaščito revolucije, sindikati in Federacije kubanskih žensk in zdravstvenimi strokovnjaki. To sodelovanje omogoča zdravnikom izvajati javno zdravstvene kampanje, kot na primer spodbujanje cepljenja, kot tudi spremljanje zdravstvenih potreb populacije.
Participativno zdravstvo se razvija tudi v odnosu med družinskim zdravnikom in skupnostjo v kateri dela, običajno pa v njej tudi živi. Polovico delovnega dne zdravniki preživijo na svojem delovnem mestu, drugo polovico pa porabijo za obiske pacientov v soseski. To splete tesno vez med zdravniki in skupnostjo, ki prvim omogoča boljši pregled nad potrebami skupnosti, slednja pa bolj zaupa zdravnikom. Ti na nek način igrajo tudi vlogo socialnega delavca. Zaradi tega imajo (izobraževalne) kampanje za javno zdravstvo veliko boljše rezultate.
Že od same revolucije je bil poudarek tudi na preventivni medicini, ki se odraža v že omenjenem odnosu med zdravniki in skupnostjo, kar prvim omogoča zdravljenje bolezni, preden ta postane resen problem, izobraževalnih kampanjah o higijeni, ter preprečevanju glavnih vzrokov otroške smrtnosti, ki so pestili že predrevolucionarno Kubo – paraziti, podhranjenost in okužbe s hrano in vodo.
Te pomembne reforme je spremljala tudi tehnološka modernizacija zdravstvenega sistema, ter razvoj domače farmacevtske in biotehnološke industrije. Pred revolucijo je bilo 70% farmacevtske industrije na Kubi last ameriških podjetij, ki pogosto niso dosegale minimalnih kakovostnih standardov, ostalih 30% pa so predstavljala domača podjetja ter različni šarlatani. Po revoluciji je prišlo do nacionalizacije in reorganizacije farmacevtske proizvodnje, do osemdesetih pa je kubanska farmacevtska industrija postala zgled za države v razvoju.
Na Kubi razvijajo in proizvajajo velik delež svojih zdravil in cepiv, prav tako pa opravljajo veliko raziskav visoke kvalitete. Med drugim je dokaz za to dejstvo, da je sredi devetdesetih Kuba prva razvila cepivo za meningitis B, prav tako pa je razvila svoje cepivo za COVID-19 ter hitro dosegla visoko precepljenost. Eden izmed razlogov za takšen razvoj je embargo ZDA, ki farmacevtskim podjetjem onemogoča, da bi svoje proizvode prodajala na Kubo. Izvoz farmacevtskih in biotehnoloških proizvodov v zadnjih časih postaja eden glavnih virov dohodka za kubansko državo, vendar se dobički stekajo v javno blagajno ter se porabijo za potrebe kubancev.
POSEBNO OBDOBJE IN OKREVANJE
Leta 1989 je Kuba zašla v krizo zaradi razpada Sovjetske zveze, ki je bila glavni trgovski partner te otoške države. Krizo je še poglobil ameriški embargo, ki se je leta 1992 zaostril z Cuban Democracy Act. V tem času sta kubanski uvoz in izvoz padla za 80%, BDP pa za 35%. Posledice embarga so bile poslabšanje medicinske opreme in ustanov, prehrane kubanskih prebivalcev, rast smrtnosti mater ob porodu, padec teže novorojenčkov ter otežen dostop do mnogih zdravil in medicinskih proizvodov, kot na primer spodbujevalnikov srca – edinega večjega proizvajalca izven ZDA je leta 1994 kupilo ameriško podjetje. V nakupni pogodbi je bila posebna točka, zaradi katere jih ta več ni mogel izvažati na Kubo.
Kljub temu, da so mnogi tuji svetovalci predlagali “šok terapijo” po vzoru programov strukturne prilagoditve, ki jih izvajata Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka med mnogimi drugimi državami, je Kuba šla v nasprotno smer. Uveljavljali so ekonomske in družbene ukrepe, s katerimi bi zaščitili dosežke kubanskega socializma. Poudariti pa velja, da so vse ukrepe dali v razpravo med delavce na delovnih mestih in v njihovih lokalnih skupnostih, tako da so bili ti sprejeti s širokim družbenim konsenzom.
Legalizirali so uporabo dolarjev, uvedli določene davke, ponovno ustanovili trg kmetijskih proizvodov, ter podražili telefonijo, goriva in elektriko, prav tako pa so povečali finance namenjene raziskavam in tehnološkemu razvoju, začeli razvijati (medicinski) turizem, vpoklicali pa so tudi vojsko, da je prevzela del proizvodnje s čimer so zagotovili lokalno samooskrbo. Prav tako so varčevali z viri, na način, da so minimizirali vpliv pomanjkanja na ranljive skupine, kot so bili otroci in mladostniki ter ženske – večina bremena pomanjkanja je torej padla na odrasle moške. Te reforme niso vodile v večja odpuščanja in so uživale množično podporo med ljudmi. Zaključimo lahko, da je demokratičen in premišljen odziv na krizo ohranil dostop do univerzalnega zdravstva in prehrane s poudarkom na dostopu ranljivejših v družbi do potrebnih storitev in virov.
Po letu 1994 se je ekonomsko stanje začelo izboljševati in vlada ter političen sistem sta zaradi premišljenih ukrepov iz kriza izšla s še večjo podporo in kredibilnostjo. V začetku 21. stoletja se je Kuba posvetila modernizaciji zdravstvenega sistema, ter se začela povezovati z drugimi progresivnimi državami v Latinski Ameriki, kot so bile Venezuela, Bolivija, Ekvador in Brazilija. V zadnjih dveh desetletjih so torej dalje razvijali in reorganizirali zdravstvo v skladu s svojimi načeli.
Zmanjšali so število administrativnega osebja v bolnišnicah, vendar ohranili in povečali število zdravstvenega osebja, ter neprestano razvijali medicinsko izobrazbo. Vse to je spremljal napredek v kazalnikih zdravja populacije, kot so znižanje smrtnosti novorojenčkov in mater, izkoreninjenje mnogih nalezljivih bolezni, rast števila bolnišnic, bolnišničnih postelj, zdravstvenega osebja in opravljenih medicinskih storitev. Nadalje so razvijali tudi preventivne programe, diagnostiko in skrb za genetske bolezni.
Kuba danes zdravstvu namenja okrog 11% BDP in je na prvem mestu na svetu po številu zdravnikov na prebivalca, vodi po pričakovani življenjski dobi in smrtnosti novorojenčkov v Latinski Ameriki in na Karibih ter je v teh kazalnikih primerljiva z “razvitimi” zahodnoevropskimi državami, ter celo presega ZDA. Vse to ob nižjem BDP od slednjih držav ter embargu, ki traja že več kot 60 let.
INTERNACIONALNA SOLIDARNOST
Omeniti pa je treba tudi Kubin zdravstveni internacionalizem, ki je del njenega zdravstvenega sistema že od samega začetka. Že leta 1962, ko je država še vedno bila sredi porevolucionarnih političnih pretresov, je 56 kubanskih zdravnikov šlo delati v Alžirijo, ki si je ravno izborila neodvisnost. Od takrat naprej kubanci po konfliktih ali naravnih katastrofah pošiljajo zdravnike v mnoge države, predvsem v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. Nameravali so poslati kontingent zdravnikov tudi v ZDA po hurikanu Katrina leta 2005, vendar je ameriška vlada zavrnila ponudbo. Po ekonomskem okrevanju konec devetdesetih je Kuba zagnala nov program dolgoročnega mednarodnega sodelovanja z državami svetovne kapitalistične periferije (Programa Integral de Salud). Preko tega programa kubanski zdravniki pomagajo razvijati zdravstvo v državah v Afriki, Latinski Ameriki in Aziji, ter skrbijo za osnovno nego bolnikov v teh državah. Ta program je za sodelujoče države brezplačen. Kot že omenjeno, Kuba sodeluje in pomaga pri razvoju zdravstva progresivnim Latinsko Ameriškim državam, med njimi tudi Venezueli, ki ji v zameno za pomoč prodaja nafto, skupaj tako gradita odklop od globalizacije (imperialistične podrejenosti ZDA) v Latinski Ameriki.
Med druge humanitarne akcije, ki jih je na področju zdravstva izvedla Kuba, lahko umestimo “Operacijo Čudež”, pri kateri Kuba ponuja brezplačne očesne operacije prebivalcem Latinske Amerike in Karibov, ki nimajo dostopa do ustrezne oskrbe – izvedli so že več kot štiri milijone takšnih operacij. Poleg tega so v začetku devetdesetih začeli sprejemati bolnike iz okolice Černobila, ki trpijo za posledica jedrske nesreče. Brezplačno so oskrbeli so več kot 23.000 pacientov, med njimi je večina otrok. To akcijo so ohranili tudi v času ekonomske krize v začetku devetdesetih, saj so “otroci rojeni, da so srečni” ne glede na to od kod prihajajo. Spomniti velja tudi, da so bili kubanski zdravniki eni izmed prvih, ki so prišli na pomoč v Italijo ob začetnem izbruhu COVID-19 leta 2020.
Podobna akcija je tudi Latinsko Ameriška medicinska šola, ki so jo ustanovili kot odziv na hurikan Mitch leta 1998. V njej zagotavljajo brezplačno medicinsko izobrazbo študentov iz marginaliziranih skupnosti in revnih ali staroselskih družin iz Latinske Amerike, Afrike in celo iz ZDA, pod pogojem, da se vrnejo nazaj v svoje skupnosti in tam opravljajo svoje delo in nadomestijo kubanske zdravnike, ki so bili tam na humanitarni odpravi. S tem želijo pomagati razvijati zdravstvo na sistemskem nivoju v državah kapitalistične periferije in ne le bandažirati ran s svojimi humanitarnimi operacijami. To je navdihnilo tudi ustanovitev podobne šole v Venezueli, hkrati pa kubanski zdravniki pomagajo ustanavljati medicinske šole po državah, kjer so stacionirani.
Ob vsem povedanem vidimo, da je Kuba, kljub izjemno težki situaciji v kateri se nahaja, uspela zagotoviti kvalitetno in vsem dostopno javno zdravstvo doma, hkrati pa sprejemajo bolnike in študente ter razvijajo zdravstvo mnogih perifernih držav in tako predstavljajo sijoč primer internacionalne solidarnosti.
ZAHODNO EVROPSKI KONCEPTI?
Ob vsem povedanem se moramo vprašati zakaj je Matej Tonin toliko nastrojen proti kubanskem (pa če hočemo venezuelskem) zdravstvu? Zakaj si želi, da nehamo govoriti o njem? Namig za to lahko najdemo v brošuri Paket rešitev NSi za vsem dostopno javno zdravstvo, ki jo je Nova Slovenija nedavno objavila na svoji spletni strani. V njej je veliko govora o uvajanju konkurence med izvajalce zdravstvenih storitev in zavarovalnice, spodbujanje večjega vključevanja koncesionarjev in zasebnih zdravstvenih podjetij v sistem javnega zdravstva, uvedbo novega statusa “samostojnega nosilca zdravstvene dejavnosti”, ter preoblikovanja poslovanja zdravstvenih zavodov po načelu gospodarskih družb. Čeprav to v NSi zanikajo, to predstavlja odpiranje vrat privatizaciji zdravstva pri nas. To so očitno zahodnoevropski koncepti, ki jih Tonin želi uvajati v Sloveniji.
V tem torej leži odgovor, zakaj nekdanji minister ne želi govoriti o kubanskem zdravstvu. Ta namreč predstavlja sijoč primer kvalitetnega javnega zdravstva, ki ga upravlja država v katerem ni prostora za kapitalistično konkurenco ali načela gospodarskih družb, temveč se na prvo mesto postavlja preventivna medicina ter zadovoljevanje zdravstvenih potreb delovnih ljudi. To gre v nasprotje z ideologijo Nove Slovenije o vitki državi in ekonomskimi interesi kapitalističnega razreda, katerega predstavnica ta stranka nedvomno je. Ta nam torej ne bo zagotovila dostopnega in kvalitetnega javnega zdravstva, kaj šele uvajala revolucionarnih konceptov, ki kubansko zdravstvo delajo tako izjemno. Nova Slovenija nas bo peljala v smeri “strukturnih prilagoditev”, ki bodo koristile zasebnemu kapitalu na račun zdravja delavskega razreda. Na nas je, da kot Kuba zdravstvo zapeljemo v nasprotno smer, v smer na kateri bo na prvem mestu človekova dobrobit in solidarnost.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega