Po lanski podnebni konferenci v Egiptu (COP27), bo letos novembra COP28 organiziran v Združenih Arabskih Emiratih Pred kratkim je v javnosti ogorčenje vzbudila novica o imenovanju Sultana Ahmeda Al Jaberja, direktorja naftnega in plinskega podjetja ADNOC, za predsednika letošnje podnebne konference. V resnici pa podnebne konference že od vsega začetka niso izpolnile ciljev o preprečevanju podnebnih sprememb, predvsem zaradi njihove vpetosti v kapitalistični sistem, kjer interesi kapitala ostajajo pred interesi planeta in ljudi!!
Neposredna vpletenost fosilnih podjetji na podnebnih konferencah ni nič novega. Kljub temu, da je cilj podnebnih konferenc krepitev globalnega odziva na podnebno segrevanje, je bilo na lanski konferenci prijavljenih kar 636 lobistov fosilnih podjetji (preko 100 več kot na podnebni konferenci leta 2021). Imenovanje Al Jaberja na mesto predsednika pogajanj, ki sta ga podprla med drugim tudi podpredsednik Evropske komisije za evropski zeleni dogovor Frans Timmermans ter posebni odposlanec ameriškega predsednika za podnebje John Kerry je tako samo vrh (ali pač?) neposredne vpletenosti fosilnih podjetji v globalna pogajanja. Interesi (fosilnega) kapitala so več kot očitno postavljeni pred interese ljudi in planeta.
Kot smo že pisali (https://bit.ly/40ffW4Q) pa so v resnici podnebne konference že v osnovi, v trenutni obliki, nezmožne nasloviti okoljske krize. “Zasedanja držav pogodbenic so se začela leta 1995 s sprejemom Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, z namenom začetka pogajanj za krepitev globalnega odziva na segrevanje podnebja. Čeprav je deklarirani cilj preprečevanje podnebnih sprememb, pa pogajanja ne morejo ubežati imperativom kapitalizma. Interesi kapitala tako ostajajo na prvem mestu.”
Rešitve tako neuspešno iščejo že dve desetletji in pol – izpusti toplogrednih plinov še vedno naraščajo, ko bi morali že strmo padati, v tem času pa so bile presežene še nekatere druge planetarne meje. Na kratko – v obdobju COP-ov se je spreminjanje podnebja prelevilo v vsesplošno okoljsko krizo. Zasedanja pogodbenic so proces, ki je vpet v logiko kapitalističnega sistema in posledično ne more (niti vodilnim državam ni v interesu) rezultirati v alternativi, ki jo potrebujemo.”
Za kapitalistični sistem značilna brezkončna produkcija profita za produkcijo še več profita, ni skladna z resnim bojem proti okoljski krizi. Da bi brezkončno produkcijo presegli (ali vsaj omejili) pa je potreben kolektivni politični angažma (ki presega COP in podobne neučinkovite konference), ker razsežnosti okoljske krize zahtevajo hitre in ogromne intervencije držav. Na dolgi rok je torej nujna gradnja gibanja za ekosocializem, v katerem bo proizvodnja zastavljena plansko in demokratično – za potrebe ljudi in znotraj planternanih meja
Pesine video vsebine o okoljski krizi:
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega