Sredi tedna je potekal koalicijski vrh, kjer so se vladajoče stranke prvenstveno ukvarjale s plačno politiko v javnem sektorju. Podobno kot prvi sestanek, ki je bil namenjen problematiki zdravstva, je ponudil negativne zaključke.
Posebno omembo si zasluži del, kjer Golobova vlada, napoveduje povečevanje plačnih razlik v javnem sektorju. Ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik je takšen vladni korak k večanju ekonomske, socialne in siceršnje neenakosti v družbi pojasnila z naslednjimi besedami “Leta 2008 je bilo razmerje med najnižjo in najvišjo plačo 1 : 10,4. Zaradi kasnejših parcialnih posegov, rasti minimalne plače in tudi neusklajevanja vrednosti plač v posameznem razredu, so se razmerja porušila. Danes je razmerje le še 1 : 4,7.”
In kaj natančno na tem področju napoveduje vlada? Razmerje med najnižjo in najvišjo plačo v javnem sektorju želi povečati iz zdajšnjih 1 : 4,7 na 1 : 7. Kaj to pomeni v praksi za tiste z najvišjimi zaslužki? Če vzamemo kot osnovo sedanjo (povišano) minimalno plačo, bi se z dvigom razmerja na 1 : 7, osnovne plače tistih v najvišjem plačnem razredu povečale za skoraj polovico (49%)! Iz 5.663€ na 8.424€ bruto! Pri tem je zgovorno, da je ista vlada minimalno plačo zvišala za kar 4x manj, zgolj za 12%.
Ministrica pravi, da o tem novem razmerju, ki vzpostavlja znatno večje plačne razlike, obstaja “družbeno soglasje”. Dokazov za to ne ponuja, razen navedb, da so nekatere politično nazadnjaške sindikalne centrale v boju za lastne ekonomske partikularne interese pripravljene pristati na to odločitev ali pa jo celo predstaviti kot lasten (kompromisni) predlog.
Stranka Levica, ki v predvolilnih kampanjah sama sebe mnogokrat deklarativno označuje za predstavnico delovnih ljudi, množic, ki so potisneje stran od vzvodov odločanja in na spodnji rob plačne lestvice, v zgoraj navedenem ne vidi problema. Še več, njen koordinator in minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Luka Mesec, je na novinarski konferenci po zaključku koalicijskega vrha dejal, da je “to velik korak naprej, prvi pravi korak naprej sploh po Virantovi reformi iz leta 2008”.
Ob tem velja omeniti, da je v volilnem programu stranke Levica zapisano, da bodo najvišje plače v državnih podjetjih omejene v razmerju 1 : 5 med najnižjimi in najvišjimi plačami. Glede na to, da so plačne razlike v državnih podjetjih še mnogo večje kot pa tiste, ki obstajajo in se še napovedujejo v javnem sektorju, lahko zaključimo, da je tovrstna politika doživela bankrot. Blaginjo vse bolj prinaša le peščici.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega